Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)

Benczik Gyula: Hodos, Kapornak és Domafölde története a magyar honfoglalástól a 19. század közepéig

V desetletjih po bitki pri Mohácsu (1528) se je ta kot države srečno izognil krvavim bojem. Šele po izgubi Szigetvára se je osvajalcem odprla možnost, da bi se podali tudi na to območje. Najprej so prebivalci Őrséga bežali pred Turki leta 1577, nato pa so nekje med letoma 1582 in 1588 zravnali z zemljo trg Nagyrákos in Szatta oziroma kakor je zapisal takratni zapisovalec, ko je prišel na prizorišče obeh vasi: „polje je popolna pustinja’’39 O usodi Zahodnega Prekdonavja je končno odločilo turško zavzetje gradu v Kanizsi. Območje južno od Rabe je postalo turški davkoplačevalski teritorij. Po miru iz Zsitvatorok (1609) je moral mogočni Ferenc Batthyány dokončno predati tudi pokrajino Őrség. Hodoš in Krplivnik sta bila leta 1600 pod oblastjo age Ferhata. Njihov davek je bil prvič plačljiv. Na Hodošu so od 16 hiš plačali 40 forintov, 13 forintov 50 dinarjev davka na hišo, 20 pintov masla in 15 pintov medu. S Krplivnika je aga Ferhat zahteval od 6 hiš 10 forintov, 3 pinte masla in en pint medu. Leta 1622 so vasi prešle v roke baše Cseryja.

Na Hodošu je novi turški veleposestnik aga Mehmed povečal davek v denarju za 20 forintov in tlako s šestimi vozovi v Kanizsi ter odmeril nova težka bremena, ki so pogosto zahtevala tudi življenje ljudi.

Zanj je davek v teh dveh vaseh pobiral Ali iz Pécsa. V Hodošu je davek na hišo dvignil na 15 forintov, uvedel sultanov („cesarjev”) davek 32 forintov, hkrati pa je količino masla in medu znižal na 5 pintov. Za moko, ki so jo mleli na Hodošu, je pobiral 3 tolarje. Kljub temu da je bil musliman, je zahteval 3 kante vina. Novi postavki sta bili tudi kunje krzno in eno tele. Tlako je podvojil na 12 vozov. Na Krplivniku je ta isti Ali zahteval naslednje oblike davkov: 10 forintov, 9 forintov davka od hiše, za moko 2 tolarja, 6 pintov masla, 4 pinte medu. Novost je bilo 1 vedro vina, 1 tele, 2 lisičji krzni in eno kunje krzno. Na koncu je od Krplivničanov zahteval tudi 2 kopuna, 2 goski, suho sadje, kašo in potice.40

Vaščani so se v svojem pismu, naslovljenemu na Ádáma Batthyányja, pritoževali, da „ob pogledu na takšno bedo, mladi bežijo od nas", in glede svojega brezizhodnega položaja predlagali svojemu gospodu, „naj nam raje drugje odredi prostor, in se ne bomo iztrgali izpod okrilja in zaščite tvojega gospostva.’’4'

Leta 1639 so v Krplivniku zajeli štirinajst ljudi. S takšnimi akcijami so Turki običajno kaznovali tiste, ki niso plačali davkov. Gergely Kosa, vojvoda iz Szentpétera, čigar naloga je bila obramba prebivalcev Őrséga, je obvestil poveljnika Ádáma Batthyányja, da so Krplivničanom, ki so prišli po sovaščane, v Kanizsi izročili samo štiri, ostalih jim niso niti pokazali.42 Navajamo primer, kako so bili prebivalci pokrajine Őrség povezani in pogumni. Gergely Györke iz Senyeháze je okrog leta 1640 padel v turško ujetništvo. Ko so določili znesek vojaškega davka, so ga ob jamstvu Hodošanov spustili iz ječe, da bi zbral znesek za svoj vojaški davek. Celotnega zneska ni uspel zbrati, a je kljub temu šel v Kanizso, da bi Hodošane, ki so bili zaprti v ječi kot talci, spustili na

Vladavina spahijev iz Kanizse od 1600 do 1690

39) STAHL 1973. 226. p., BENCZIK 1999. 141. p.

40) STAHL 1970 302-303. p.

41) MOL P 1314. Missiles 26822., 26823. (é. n.)

42) MOL P 1314. Missiles 109179.

61