Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
V postopku denacionalizacije so jim vrnili večino premoženja, ki so ga nacionalizirali leta 1945, in sicer blizu šestnajst hektarjev gozda v Šalovcih in petdeset na Hodošu, za preostalo premoženje se še pravdajo. VII. Duhovniki avguštinske evangeličanske skupnosti Zgodovinarji na presenetljiv način le malo govorijo o delu obdobja zgodovine avguštinske evangeličanske gmajne na Hodošu. Res je sicer, da imamo iz prve polovice 18. stoletja, ko so prebivalci iz kalvinske prešli v luteransko vero in so zaradi tega preživljali težke čase, le malo pisnih virov. Dejstvo pa je tudi, da se zgodovina gmajne ne začenja s tolerančnim patentom. Leto 1781 je sicer začetek razcveta, vendar se je prehod zgodil več kot pol stoletja pred tem. Začelo se je verjetno ob koncu 17. stoletja, ko je znani rektor iz Kőszega Bálint Perenyei iz neznanega razloga bival na hodoškem posestvu Batthyány. Učenjak, ki je že na začetku pripadal kalvinski skupnosti, je podpisal dokument Formule Concordiae in si prizadeval za utrditev evangeličanske smeri. Je prvi avguštinski evangeličanski pridigar na Hodošu. Po pisnih virih je v hudih časih na Hodošu prav tako služboval György Lepoša, ki je v svojem pismu poročal o odporu prebivalcev Hodoša v času Rostyijevega vojaškega pohoda leta 1732. Iz knjig, ki se vodijo od konca sedemnajstega stoletja, je razvidno, da je duhovnik na novo organizirane gmajne v letih 1783-1786 István Laky. Po nekaterih neutemeljenih trditvah je prav on prevedel kalvinsko skupnost v tabor avguštinskih evangeličanov. Preverjeni viri govorijo o tem, da je Laky veliko storil za reorganizacijo, razcvet in za gradnjo prve cerkve. Na Hodošu je služboval tri leta, ni pa znano, kje je pozneje nadaljeval službovanje. Duhovniki István Smodiš (1786-1792), Balázs Berke (1792-1803) in György Gergár (1803-1821) so veliko storili za to, da bi pridobili nove vernike ter za duhovni in materialni razvoj skupnosti. György Czipot, pomembna osebnost prekmurske protestantske književnosti, je bil rojen leta 1794 v kmečki družini v Černelavcih. Šolal se je v liceju v Sopronu in v tujini. Preden so ga leta 1821 imenovali za duhovnika na Hodošu, je služboval v Körmendu in Legradu. V času službovanja na Hodošu si je prizadeval za materialno okrepitev cerkve, dajal je velik poudarek verskemu življenju in leta 1829 napisal molitvenik Duhovni Áldov, ki je doživel več ponatisov. Njegovo službovanje je prekinila prezgodnja smrt. Po uradni dolžnosti je moral prisostvovati obglavljenju očetomorilca Krajcárja iz Budincev na gornjelendavskem gradu, kar ga je tako pretreslo, da je zbolel in po kratkem trpljenju 9. novembra 1834 umrl. Pokopan je na hodoškem pokopališču.51 Njegov sin Rezső (Rudolf) Czipot je bil rojen na Hodošu, nekaj časa je kot pomožni duhovnik služboval ob očetu, nato pa sprejel povabilo gmajne iz Puconcev, kjer je po sledeh svojega očeta nadaljeval tudi s književno dejavnostjo. Po srečnem naključju je za duhovnika na Hodoš prišel izobražen, predan in spoštovan János Kardos. Rojen je bil leta 1801 v Noršincih pri Murski Soboti v revni kajžarski družini, v šole so ga 51) Avtorica Ella Pivar je leta 1978 še našla ostanke marmorne nagrobne plošče, leto pozneje pa jih ni bilo več. Njegov grob je sredi pokopališča. 215
