Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
prekmursko narečje ali madžarščino je bila jugoslovanska oblast skrajno nestrpna in je dala zapreti številne duhovnike, dekanu Kovatsu pa zapovedala, da poskrbi za katekizem v slovenskem jeziku. Leta 1923, po izselitvi Jakunca v Ameriko, so na njegovo mesto izvolili premožnega tovarnarja in veleposestnika Josipa Benka. Z njegovim posredovanjem so oktobra 1923 v Novem Sadu na temelju prejšnjega sporazuma nemške, madžarske in prekmurske evangeličane povezali v nemško evangeličansko krščansko državno cerkev, vladar Aleksander Karadordevič pa je z zakonom leta 1930 dopustil ustanavljanje evangeličanskih in kalvinističnih cerkva. Na čelo evangeličanske gmajne so za škofa imenovali dr. Fülöpa Poppa. Nekatere madžarske vasi so tudi po določitvi novih meja spadale k hodoški gmajni, prebivalci so obiskovali bogoslužje, duhovnik pa jih je lahko obiskoval vse do leta 1932, ko je bila v Szentpéteru ustanovljena evangeličanska misija. Dogodke v gmajni lahko spremljamo v almanahu Evangeličanski koledar50 (v začetku Evangelicsdnszki koledar) in v tedniku Duševni list (Duševni liszt), ki sta med leti 1922-1941 izhajala v Murski Soboti. Med vojnama so prebivalci Hodoša mirno živeli svoj vsakdan. Leta 1910 je preminil duhovnik József Magyar in po štirih letih ga je nasledil njegov vsestranski pomočnik, odvetnik iz Körmenda dr. Elek Diénes, potomec nekdanje učiteljske družine s Hodoša. Zatem je službovanje na poziv gmajne nastopil pomožni duhovnik Géza Heiner iz Murske Sobote, ki je skupnosti služil med leti 1910 in 1950. Po njegovi smrti so osem let naloge duhovnika opravljali duhovniki iz sosednjih gmajn, nato pa se je leta 1958 novo obdobje začelo z duhovno in materialno pomočjo Ludvika Novaka. Leta 1960 so porušili s slamo krito gospodarsko poslopje duhovnikovega bivališča in postavili novo. Leta 1962 so s pomočjo Svetovne luteranske zveze obnovili farno hišo in stanovanje učitelja kantorja. Cerkev so obnovili leta 1964, ko so napeljali elektriko in glavni oltar premestili na vzhodno stran prižnice, od nekdanjih treh galerij pa pustili samo zahodni del, kjer so tudi danes orgle. Sledila so nova dela: leta 1968 so prebarvali kovinski krov cerkvenega zvonika, duhovniku in kantorju so napeljali vodovod. Najobsežnejša dela so se začela leta 1974, ko so z lastnimi viri in s pomočjo tujih in domačih donacij in prostovoljnega dela zgradili sodobno duhovniško stanovanje. Ob blagoslovitvi 5. septembra 1974, ki ga je spremljalo narodno rajanje, so obeležili tudi 175. obletnico rojstva svojega znanega duhovnika Jánosa Kardosa. Celostna obnova cerkve je trajala vse do leta 1985, ko so obeležili tudi 200-letnico obstoja gmajne. V osemdesetih letih so posodobili mehanizem zvona in uredili farno dvorišče. Leta 1989 so nabavili nov harmonij, na katerega pa kantor Dezider Matus ni mogel več igrati, saj je po tridesetih letih službovanja umrl. Njegovo mesto je zasedel Lajos Nemec ml. iz Krplivnika s katerim še danes usklajujejo potek bogoslužja na Hodošu in Domanjševcih. Za časa vojne na Hrvaškem leta 1991 je hodoška gmajna duhovniško stanovanje dala na razpolago profesorjem cerkvene teologije na fakulteti hrvaške binkoštne cerkve s sedežem v Osijeku in njihovim več kot 60 slušateljem iz vsega sveta. Poleg tega, da so jim zagotovili streho nad glavo, so jih oskrbovali tudi s hrano in podpirali na druge načine. Ob 150-letnici izgradnje so s prostovoljnimi prispevki in delom obnovili notranjost cerkve, dela so se nadaljevala tudi v letu 2000. 50) Nahajajo se v domoznanskem fondu soboške Pokrajinske in študijske knjižnice 214
