Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
ki so obujali zgodovinske spomine in blagoslovili cerkev, ki še danes stoji na vzpetini nad vasjo.47 Načrtovalec je neznan, gradbeni mojster pa je običajno bil Italijan. Prvi oltar s prižnico je stal ob severnem zidu. Kardos je leta 1845 bil pobudnik gradnje nove šole in stanovanja za učitelja kantorja. Stroški gradnje so skupaj s stroški cerkve presegli 2000 renskih forintov. Leta 1885 so kupili orgle, katerih vrednost je bila 1500 forintov. Hodoška gmajna, h kateri so spadale Krplivnik, Dolenci, Šalovci, Domanjševci, Bükalja, Szomoróc, Kerca, Kisszerdahely, Szombatfa, Gödörháza in Velemér je v drugi polovici 19. stoletja razpolagala s precejšnjim premoženjem. Iz odločbe zgodovinske županije iz leta 1856 v zvezi s sporom med občino Hodoš in zemljiškim gospodom Zsigo Battyhányjem izhaja, da se v korist hodoške skupnosti izmeri 190 katastrskih oralov cerkvenega premoženja iz bonitetnega razreda 6-7: Hodoš je prejel 152 oralov, Šalovci pa, čeprav so spadali pod drugega zemljiškega gospoda, 38 oralov cerkvenega premoženja. Po vpisu je duhovniku namesto dotedanje četrtine pripadal cel oral, učitelju kantor ju pa 18 oralov.48 Gmajna ni imela materialnih težav, saj sta János Kardos in József Magyar bila ne le sposobna duhovnika, temveč tudi pametna gospodarja. Sledila so desetletja blagostanja: leta 1897 so poleg župnišča, leto dni pozneje poleg učiteljeve hiše, postavili novo gospodarsko poslopje. Obnovili so notranjost cerkve, postavili nov oltar in prižnico. Najmočnejšo podružnico gmajne so predstavljali Domanjševci, ki so imeli lastno cerkev in šolo. S soglasjem hodoške matične cerkve se je začel proces uspešne osamosvojitve skupaj z Lončarovci in Ivanjševci. Matična cerkev je odcepitev pogojevala s tem, da mora nova skupnost poleg dolžnosti oskrbe lastnega duhovnika in učitelja tudi v bodoče prispevati pripadajoči delež za oskrbo hodoškega duhovnika in šolnika. Leta 1781 je druga največja prekmurska gmajna štela 3000 duš. Toda sčasoma se je njeno število zmanjšalo. Po prvi svetovni vojni je izgubila podružnice Szalafő, Kotormány, Szentpéter, Dávidháza, Bajánháza, Senyeháza in madžarsko diasporo. Novo gmajno so tako predstavljali le še Hodoš, Krplivnik, Šalovci, Budinci in Dolenci. Število duš ni presegalo tisoč. Narodi in dežela ob poti narodov, predvsem pa madžarska tradicionalna protestantska gmajna so razpad avstroogrske monarhije doživeli kot kulturni stres, ki pa ga je še dodatno poglobila delitev izključno po narodnosti ter ponovno obujajoče se panslovansko-jugoslovansko gibanje. Stiki z madžarsko cerkvijo so bili prekinjeni, toda še pred tem je evangeličanski škof podonavskega območja Béla Kapi zadolžil soboškega duhovnika Istvána Kovátsa za tukajšnjih 10 evangeličanskih gmajn in ga imenoval za dekana. Po treh letih premagovanja številnih ovir je 2. februarja 1922 v Murski Soboti ustanovljena prekmurska evangeličanska cerkvena občina avguštinske veroizpovedi, na čelu katere je bil dekan Kováts. Iz ustanovitvenega zapisnika izhaja, da je za glavnega inšpektorja imenovan Aleksander Jakunc, za cerkvenega zapisnikarja duhovnik Ádám Luthár in za civilnega zapisnikarja upokojeni učitelj Sándor Vértes s Hodoša.49 Do prekmurskih evangeličanov, ki so govorili 47) Kerčmar 48) Heiner; Hodos-Salovci régi kataszterei, Vizitációs jegyzőkönyvek in SZPL 49) Dr. Theoedor Hari: Zgodovina evan. cerkve v Murski Soboti, Murska Sobota 2000 213
