Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
Ker prebivalstva Slovenske pokrajine niso mogli nagovoriti k predaji cerkvenih ključev, so 20. novembra 1732 začeli z vojaško kaznovalnimi ukrepi. Najprej so začeli z zavzetjem slovenske cerkve sv. Trojice v Gornjih Petrovcih in jo tudi osvojili, nakar so jo blagoslovili slovenski opati. Rosty je s svojo vojsko še istega večera krenil na pot, da bi do jutra zasedel evangeličansko cerkev v Kančevcih. Vojni pohod v Őrségu se je nadaljeval na Kerci, zatem je napadena cerkev na Hodošu. Rosty o tem poroča županu zgodovinske županije: "Glede na to, da smo kapitana Hofreiterja že v naprej obvestili in bomo v občino prispeli šele čez tri dni, je tam že čakal na ukaz dobro pripravljen redarski odred. V tej občini se je zbralo nekaj ničvrednih ljudi, ki pa so ob pojavu redarjev izginili. Ker za ograjami nismo našli nikogar in tudi cerkvenih ključev nismo uspeli najti, smo bili prisiljeni cerkvena vrata razbiti in zapovedati služenje svete maše. ”29 Čeprav Rostyjevi zapisi ne omenjajo imena hodoškega evangeličanskega duhovnika, je to mesto po nekaterih virih zasedal György Lepoša.30 Iz Rostyjevega poročila je razbrati, da je na njegov ukaz okrožni komandant Mlinarič s svojimi četami zasedel evangeličansko cerkev tudi v Domanjševcih. Poleg matične cerkve so osirotele tudi tiste podružnice, v katerih v tistih časih ni bilo ne oratorija ne šole. Podžupan Rosty je 23. novembra 1732 podrobno opisal dogajanja, 4. decembra pa je poročal o svojih povračilnih ukrepih. Pristojne je seznanil, da je v vsaki vasi opravil preiskave in menil, da so bili voditelji upora neki „nerazumni kmetje”, od katerih so jih šest ali sedem izgnali z območja županije. V prvem poročilu omeni pobeglega evangeličanskega duhovnika iz Gornjih Petrovcev Mihálya Kotsmayerja, ki da je imel pomembno vlogo pri uporu, toda decembra ga je že dal odpeljati v zapor v Güssing. V bratislavskem zaporu je Kotsmayer preživel tri leta, po izpustitvi pa so mu prepovedali vrnitev na območje zgodovinske županije Vas.31 Po teh spopadih so območje zapustili številni, iz matične cerkve odstranjeni, duhovniki in tudi mnogi učitelji. Cerkve, šole, pokopališča, njive, liturgični predmeti in matične knjige so prešle v last katoliške cerkve. Krste in poroke vernikov evangeličanske in kalvinske veroizpovedi so izvajali župniki, nameščeni v kalvinistične gmajne, pogrebne obrede pa so protestanti lahko vodili sami. Po stopetdesetih letih je hodoška srednjeveška cerkev ponovno prešla v roke katoličanov, protestanti pa so na skrivaj izvajali bogoslužje po senikih, nekajkrat letno pa so se zbrali tudi na artikularnih mestih Nemescsója in Celldömölka. Starejši prebivalci Hodoša in Goričkega3la so še v drugi polovici 20. stoletja živo pripovedovali o spominih (tudi avtorju) na osirotelost, ki je trajala pol stoletja in o tem, da so komaj čakali pomlad, da bi se peš ali redkeje z vozom odpravili na pot in prepevajoč psalme prišli k bogoslužju v Nemescsóju. Povedali so, da so jih vaščani na večdnevni poti, ki je vodila skozi katoliška naselja, poniževali in celo napadali. Zaradi dolge in nevarne poti so madžarski člani evangeličanske gmajne Hodoša raje obiskovali bogoslužje v bližnjem kalvinističnem Becsvölgyu in Kustánszegu v županiji Zala.32 29) Franc Šebjanič: Protestantsko gibanje panonskih Slovencev, Murska Sobota 1975 (Šebjanič) 30-31) Payr I., Šebjanič 31 a) Lajos Kocan (Domanjševci) Dezső Eőry (Hodoš) Kálmán Balaic (Domanjševci) 32) Heiner 208
