Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
Pogreb, krst in poroke so izvajali skrbniki. Zahvaljujoč vernim, zvestim vaškim ljudem in veri, ukoreninjeni v družinah, so na skrivaj razglašali evangelij in peli psalme ob praznikih, bedenju ob mrliču oziroma ob večerih pri hišah ali celo v gozdu. Glede plačevanja prispevkov so bili protestanti pod pristojnostjo katoliškega župnika in šele po plačilu so lahko krstili, poročali na artikularnih mestih in sami pokopavali svoje mrtve. Prva pokopališča so bila v okolici cerkva in šele z uredbo Marije Terezije iz leta 1777 so jih preselili izven vasi. Domnevamo, da je osrednje staro hodoško pokopališče iz tega obdobja. V začetku so imeli Domaföld, Krplivnik in Hodoš skupno pokopališče, toda leta 1849 je skrbnik kalvinske cerkve Gábor Gál iz Domafölde od svoje njive odsvojil del za pokopališče, da bi dve naselji imeli lastno mesto za pokope. Položaj protestantskih gmajn, ki so jih oropali cerkva, duhovnikov in šole, se je za časa Marije Terezije še poslabšal. Popravo krivic jim je šele po smrti matere kraljice zagotovil sin Jožef II., toda dotlej je že skoraj 35 odstotkov prebivalstva Slovenske krajine in Őrséga zapustilo svoj dom in v upanju na boljše življenje in versko svobodo se je naselilo ali prebegnilo v županije Vas, Veszprém in Somogy. V največjem obsegu so se izseljevali okrog leta 1732. Po izgonu Turkov so velika posestva v Somogyu ostala brez potrebne delovne sile, zato so katoliška zemljiška gospoda in meniški redi pozivali koloniste z ozemlja ogrske kronske posesti in nemškega ozemlja ter jim obljubljali versko svobodo z možnostjo gradnje cerkva in šol. Iz pokrajine Őrség, ki je izgubila versko svobodo, se je veliko ljudi izselilo oziroma ubežalo že desetletja pred osirotelostjo v naselja Magyaratád, Gige, Inke in Csurgó v županiji Somogy. Tam so ustanovili uspešne cerkve in prispevali k povečanju števila protestantov. Evangeličani, predvsem slovenski iz Slovenske krajine, so se kolonizirali v jugozahodni del Somogya, in sicer v vasi Surd, Sand, Iharosberény, Porgószentkirály. Slovenski evangeličani so cerkveno občino ustanovili v vasici Barlahida na območju Göcseja, kjer so v turških časih skorajda iztrebili prebivalce. Po zavzetju cerkva je županija plačance nemške vojske namestila po vaseh in pri poznejših zaslišanjih so podložniki, med njimi tudi Ferenc Könye in Ferenc Ábrahám s Hodoša, izjavili, da so razlogi za njihov beg previsoka bremena stroškov namestitve, visoka porcija (davek), predvsem pa odvzem cerkva in pregon duhovnikov. V urbarju družine Prosznyak iz Prosenjakovcev so popisovalci zabeležili veliko opustošenih pristav, v opombah pa so večkrat navedli, da podložniki bežijo zaradi previsokih vojaških bremen in zaradi izgube verske svobode. Rosty je leta 1733 v dopisu županiji zapisal: „Kakor slišijo za Elxecutor vojake Szigetvára, že bežijo in vojska najde le izpraznjene hiše”33 in zaskrbljen ugotovil, da vodi vse to k propadu županije. Iz davčne evidence je razvidno, da je na Hodošu med leti 1734 in 1736 od sedemnajstih podložniških hiš šest praznih, leta 1743 pa so še štiri družine ubežale v Sand v županiji Somogy.’4 Z namenom, da bi ponovno naselili hiše, izpraznjene za časa Turkov, so Ferenc Farkas, Mátyás Novák, Mihály Kovák inÁdám Novák leta 1745 na Papi sklenili pogodbo z zemljiškim gospodom Ferencem Szegedijem iz Mezőszegeda. Iz te izhaja, da: „za vse proventuse znamenite puste transferirane na nas smo za vse beneficije svobodnega oranja, košnje, žetve, setve poseka, razen sadnega drevja in hrasta smo dolžni 33-34) Orbán 209
