Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
IV. 4 Zasedba protestantskih cerkva in dolga osirotelost Na osnovi Carolina resolutim, ki se je naslanjala na Explanatio Leopoldino, se je leta 1718 začela zasedba cerkva v županijah Vas in Zala, leta 1732 v Örségu in se nadaljevala v Slovenski pokrajini. Protestanti so priprave na zasedbe cerkva v skladu z odredbo opredelili v vlogah. Kralj je pozval krajevne zbore naj mu, v kolikor nameravajo zemljiški gospodje ali uradniki odvzeti cerkev ali odstraniti duhovnika z njegovega mesta, predajo utemeljene zahteve. Rezultati niso bili spodbudni zato so avgusta 1731 poslanci županij na Dunaju vložili pritožbo zoper sovražnost katoliških župnikov in obtožili krajevni zbor, da ovira izvajanje dobronamernih kraljevih ukrepov. Najpomembnejše dejstvo pa je bila izročitev memorialisa, v katerem so nanizali vsa dotedanja oškodovanja. Na njihovo pritožbo kralj ni odgovoril. Zgodovinska županija vse do leta 1732 ni izvajala prisilnih ukrepov, toda tedaj je krajevni zbor, sklicujoč se na kraljev zapis, izdan 9. aprila 1732, odredil izvršitev Carolina resolutie, po kateri lahko cerkev v restriktnih županijah stoji le na označenem mestu. Iz Bratislave so županiji Vas posredovali naslednji ukaz, datiran 16. maja 1732: „Kraljevi krajevni svet nalaga Upravi zgodovinske županije Vas, da na območju celotne županije z izjemo artiuclaris naselij Nemesdömölk, Felsőőr in Nemescsó v roku 30 dni prepove protestantsko veroizpoved, odstrani pridigarje od cerkvenih opravil in o uspešnosti ukrepov čim prej poda poročilo”.27 Zavzetje cerkva je potekalo v županiji Vas na različne načine od sredine maja do 20. novembra 1732. V začetku je zgodovinska županija poskušala po mirni poti. V vsako skupnost je namreč poslala nekaj prisednikov in izbranih katoliških župnikov, da bi le-ti po predložitvi pisma o ukazu zgodovinske županije na lep način prevzeli oziroma blagoslovili cerkev. Avgusta 1732 je podžupan István Rosty še poskušal po mirni poti prevzeti cerkve Őrséga in se je spustil v pogajanja z vaškimi predstavniki. Predstavnika Hodoša sta bila Ádám Könye in János Fogszabadi.i7a Prvi poskus je bil neuspešen: pri Külsőrákosu je podžupana s spremstvom pričakala razjarjena množica in krvav spopad je za nekaj časa izjalovil načrt za odvzem cerkva v naseljih Belső Rákos, Szentpéter, Kerca, Hodoš, Kerkáskápolna in Velemér. Do odvzema je prišlo šele novembra, potem ko so redarske enote avstroogrske vojske zasedle uporniške vasi in se namestili po hišah. Po prihodu je vojska, ki ji je bila naložena izvršitev, na silo vlomila cerkvena vrata, ker pa so bila vrata utrjena z notranje strani, so v cerkev stopili skozi zadnje okno ali se spustili po lestvi v zvoniku. Podžupan je takoj dal blagosloviti cerkev in postavljenemu župniku odredil maševanje. Vojaška operacija se je začela 18. in končala 22. novembra 1732. Na prigovarjanje posvetnih vodij evangeličanov Mihálya Ostffyja in Jánosa Vídosa so evangeličani iz Kemenesalje mirno predali cerkvene ključe. Podobno je ravnalo tudi nekaj evangeličanskih gmajn iz Hegyháta. Duhovniki zaenkrat niso zapustili gmajne, na več mestih so celo potrgali pečat s cerkvenih vrat.28 Evangeličanske cerkve Slovenske krajine v Gornjih Petrovcih, Kančevcih, Hodošu, v Domanjševci in, na Selu so se do zadnjega upirale predaji cerkva. 27) Pataky 27a) Orbán Robert: Az őrségi falvak Somogybán, in Vasi Honismereti és Helytörténeti Közlemények, 2000/4 Szombathely (Orbán) 28) Payr Sándor: A Dunántúli evangélikus egyházkerület története I., Sopron 1910 ( Payr I): 207
