Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
v sili je imela pravico krstiti babica, zasebna spoved, raba hostije pri Gospodovi večerji, prisotnost manjšega števila članov skupnosti pri zadnjem maziljenju bolnika, reševanje verskih sporov, očitne razlike v opremi cerkve in maševanju, kar je nemalokrat privedlo do javnih verskih sporov. Temelj za razkol je kljub temu v pristopu oziroma zavrnitvi Formule Concordiae. Duhovniki nekdanje bratske skupnosti so ljubosumno in zlonamerno ovirali drug drugega. Ko je večina helvetskih duhovnikov prestopila, se je skupnost znašla v podrejenem položaju zato so si evangeličani začeli prizadevati za povrnitev vernikov. Prizadevanja so potekala na več načinov. Enega od primerov lahko dokumentirano spremljamo v pravdi v zvezi s propadom marijanske kalvinske gmajne in z razcvetom evangeličanske usmeritve. Pravdo so sicer zaupali Turkom, toda o končni usmeritvi gmajne so v 17. stoletju nazadnje odločili Batthyányjevi. Po drugi strani so tudi sami duhovniki imeli vpliv na usmeritev: evangeličanski duhovniki izgnani s Štajerske, so se velikokrat pridružili kalvinističnim cerkvenim županijam, toda sčasoma so se jim rajši izognili, pozneje pa so se slovenski in hrvaški duhovniki, ki so se šolali v Nemčiji, postavili na stran luteranske usmeritve in pritegnili cele gmajne. Tretja možnost je bila, da je zemljiška gospoda na izpraznjeno mesto kalvinističnega duhovnika pripeljala evangeličanskega. Praksa je bila, da so na izpraznjena mesta v kalvinistični cerkvi namestili luteranskega pridigarja ah pa so disciplinsko kaznovani duhovniki prešli v evangeličansko sinodo in s seboj prepeljali celotno gmajno. Domnevamo, da je tudi hodoško spreminjanje usmeritve posledica stanja, ko je izpraznjeno mesto kalvinističnega duhovnika iz doslej neznanih vzrokov zasedel Bálint Perény. Turški pohodi, ki so se začeli leta 1593 in petnajstletna vojna, so v začetku 17. stoletja v cerkveni županiji povzročili izjemno revščino. Leta 1600 je pod turško oblast prišla pokrajina Őrség, štirideset let pozneje pa tudi Slovenska pokrajina. Trpljenje je stopnjevalo dejstvo, da so vojaki, ki so se v času borb borili proti Turkom, v času miru ropali, ugrabljali moške, ženske, otroke, katerih usoda je bila za vedno zapečatena, če jih niso uspeh odkupiti. Pred pogostimi turškimi vpadi so bežali v utrjene cerkve. Dokaz za to je tudi pismo, ki ga je leta 1644 napisal spahi Ali in zapovedal prebivalcem Hodoša, da iz okohce cerkve odstranijo hlode, ki so jih namestili za utrditev cerkvene stavbe.16 Ob tem so neizprosno ropah tudi nemške in valonske grajske straže, nameščene na kraljevih stražnih stolpih. Po mnenju nekaterih so bili Turki bolj naklonjeni protestantizmu kot pa krepitvi in moči katohške cerkve. Zaradi maloštevilnih vernikov in intelektualne ter materialne razuzdanosti preživelih duhovnikov je cerkev na okupiranem območju najmračnejše obdobje doživljala za časa habsburškega kraljestva. Spremembe je prinesel na dekansko mesto leta 1616 ustoličen Péter Pázmány, ki je pri dvanajstih letih od kalvincev prestopil h katolikom in se vztrajno boril za vrnitev zemljiških posesti, ki so jih vladarji podarili, in drugih dobrin, ki so cerkvi bile odvzete pred bitko pri Mohácsu, za dvig intelektualne ravni, predvsem pa za ponovno pridobitev vernikov. Za to slednje je našel le eno možnost: vse vaške cerkve in tudi pokopališča so bila v lasti zemljiške gospode in če je uspel gospodarja, ki je prestopil k protestantom, ponovno pritegniti v katoliško cerkev, je sicer na temelju zakona, ki je bil sprejet pred kronanjem leta 1608, tlačan na njegovi posesti lahko 16) Bencik 200
