Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Göncz László: A dualizmus korától a 20. század végéig
in član sveta Péter Lukáts, vaški zastopnik in član sveta Dániel Guitmán, vaški zastopniki János Gáál, Ferencz Orbán, Ferenc Gáál, Sándor Dávid in večina prebivalcev občine. Obči zbor, sklican ob 8. uri današnjega dne, je kot predsednik sveta z zanosnimi besedami odprl občinski sodnik Ferenc Toth, ki se s hvaležnostjo v srcu zahvaljuje vsemogočnemu Bogu, da je eno tisočletje ohranil madžarski narod v njengovem viteštvu, dostojanstvu in domoljubju. Ponosno ugotovi, da v Evropi ni še enega naroda s tako lepo preteklostjo, kot je madžarski; celo tisočletje je temu narodu uspelo ohraniti svojo domovino, pridobljeno s prelivanjem krvi prednikov in ljubosumno varovano svobodo. Prebivalce naselja, ki so v celoti madžarske narodnosti, se mu ne zdi smiselno pozivati k domoljubju, toda vseeno prosi, da z vstopom v novo tisočletje imejmo pred seboj zapuščino naših prednikov, in sicer ljubi svojega Boga, imej rad Kralja, umri za svojo domovino. S pozdravom domovini, narodu in kralju najavi, da bo zahvalna maša danes dopoldne ob 11. uri na Hodošu, združimo se vsi v občini in odidimo izrazit našo zahvalo v božji hram. Prebivalci celotne občine so z navdušenjem sprejeli govor občinskega sodnika, ga zajeli tudi v zapisnik in med prepevanjem domoljubnih pesmi krenili proti Hodošu.56 V čast 15. marca so že leta 1897 dan prej organizirali na Hodošu v veliki gostilni plesno dobrodelno prireditev, na kateri je nastopila tudi ljubiteljska kulturna skupina. Predstavili so zelo priljubljeno ljudsko igro z naslovom A betyár kendője. Kot zanimivost naj omenimo, da so sedeže določili v treh kategorijah: najdražje vstopnice so stale 40 kron, za cenejše je bilo treba odšteti 25 oziroma 15 kron. V časopisu, ki napoveduje ta dogodek, preberemo, da so prizadevanje Hodošanov zelo cenili tako v ožjem kot v širšem okolju in ga označili kot primer domoljubnosti, ki mu je vredno slediti.57 Dejstvo je, da je konec 19. stoletja imelo intelektualno življenje na Hodošu pomembne rezultate. Naselje je v tem pogledu izstopalo med okoliškimi naselji, kar priča tudi o bogati aktivnosti krajevnih ljudi. Na ta pozitiven pojav so postali pozorni tudi v okrajnem središču, saj je o prazničnih prireditvah leta 1898 takole poročal časopis Szent-Gotthárd: „Razlog, da je na Hodošu prisotna višja zavest kot v soseščini, je morda v ponosu oziroma bolj pretanjeni dovzetnosti tega naroda. V številnih primerih so že dokazali, da poleg praznikom boginje Ceres namenijo dneve tudi Thaliji in da poleg fizičnega dela osvaja pri njih tudi umetnost! Pripravili so več ljubiteljskih dramskih predstav in vsa leta so uspešno obeleževali velik narodni praznik 15. marec. Po vsem tem seveda ni presenetljivo, da so tudi take prireditve zelo uspešne.”58 Iz časopisnega poročila je razbrati, da je bilo zanimanje za prireditev leta 1898 dosti večje, kot v predhodnih časih. Na omenjeno prireditev so prišli celo iz Radgone, Maribora in iz Gornjih Slaveč. Osrednja prireditev je bila 31. avgusta 1898 v gostilni Vogler, kjer so prizorišče že zjutraj okrasili z zelenimi vejami, da je spominjalo na zeleni gaj. Slavnostno pogrnjene mize so namestili na senčna mesta, medtem ko so ob strani zagotovili prostor glasbenikom. Občinstvo je zabavala 56) VaML - Spisi podžupana I. 385/1896 57) Szent-Gotthárd, 14. marec 1897. letnik 2, št. 15, odst. 3 58) Szent-Gotthárd, 7. avg.1898, letnik 3., št. 36. odst. 2. 147
