Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Göncz László: A dualizmus korától a 20. század végéig
Dani-banda. V že omenjenem časopisu o programu prireditve beremo sledeče: „Ples se je seveda začel in končal s čardašem. Posebno pozornost med plesi zasluži četvorka, ki je kljub danim pogojem izredno uspela. V odmoru pa so izžrebali čokoladno torto iz Monoštra. Zanimanje je bilo veliko, saj si je vsak želel, da bi iz Fortunine skrinjice izvlekli prav njegovo številko. Fortuna je veliko čokoladno torto namenila Sándorju Ábrahámu, ki jo je razdelil med prisotne. Skratka, dobro razpoloženje je vladalo vse do jutra.” Prireditev so poleg samih Hodošanov podprli od Jennersdorfa do Gornjih Petrovcev in od Maribora do Monoštra. O izjemni pripravljenosti in prizadevnosti Hodošanov priča tudi sorazmerno dolg članek v časopisu Szent-Gotthárd, objavljenem po gledališki predstavi „Vereshaju”. V članku je prikazano kulturno življenje naselja, zato naj navedemo del zapisa: „V kolikor sam ne bi bil prisoten, ne bi nikoli verjel, da so ti, v večjem delu preprosti ljudje, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, sposobni na ta način predstaviti narodno gledališko igro.... Prijatelj, ki ima vpogled v skrivnosti izvajalcev, mi je prišepnil, da ne potrebujejo šepetalca, ker vsak od nastopajočih pozna celotno besedilo na pamet in v kolikor bi se kateremu od njih zataknilo, bi mu drugi takoj priskočil na pomoč... Ljubiteljski igralci so na odru stali, se premikali in govorili s tako gotovostjo in pogumom, kot da bi tam odrasli in sramoval sem se zaradi svojih predsodkov. Ker na odru nisem mogel odkriti napak, sem pozornost usmeril k občinstvu. Prisotna je bila vsa inteligenca okoliša s prikupnimi damami in to v takem številu, da je za domačine skoraj zmanjkalo prostora, ostali so jim le sedeži v zadnjih vrstah. In kako hvaležno občinstvo! Ob vsaki najmanjši priložnosti se zasmejejo in dajo igralcem še več spodbude. Tako ne preseneča, da so nastopajoči kar tekmovali za čim več aplavza...” Kot to izhaja iz doživljajskega poročila novinarja, so v igri sodelovali Ádámné Könye, Lajos Dants, Lajosné Vogler, Zsófi Pongrácz, Ferenc Kercsmár, Lajosné Dants, Mari Szukits, Eszter Laczó, Vilmos Ábrahám itd. Občinstvo, ki se je ob predstavi dobro zabavalo, je na kocu le te zaplesalo tudi „Kreutz-polko”.59 Komaj dva meseca pozneje, julija 1899, je prostovoljno gasilsko društvo organiziralo uspešno poletno plesno prireditev. Celotni prihodek prireditve so namenili društvu.60 Te plesne prireditve so nedvomno imele tudi kulturni pomen. V življenju naselja je leta 1900 posebni praznik predstavljal obisk avguštinsko evangeličanskega škofa Ferenca Gyurácza, ki je Hodoš obiskal 9. in 10. maja. Samemu sprejemu in programu je skupščina namenila posebno sejo in sklenila, da bodo škofa sprejeli z vsemi častmi, ki pripadajo visokim osebnostim. V naselju so postavili slavolok, usklajevanje aktivnosti v zvezi s sprejemom pa so zaupali okrožnemu notarju Jánosu Rigóju. Omenjena dneva so razglasili za občinski praznik in sklenili, da bodo kršitelje (če bo kdo vpregel živino na ta dan) kaznovali z globo 10-40 kron. Veliko pred škofovim obiskom so počistili občinske površine, njive, travnike, potoke ter s pomočjo občanov očistili občinske prostore.61 59) Szent-Gotthárd, 28. maj 1899, letnik 4., št. 26, odst. 2. 60) Szent-Gotthárd, 9. jul. 1899., letnik 4, št. 32., odst. 2. 61) Zapisnik občine Hodoš; seja z dne 21. aprila 1900 148
