Paksa Katalin - Németh István: Muravidéki magyar népzene (Budapest - Lendva, 2018)
A régió népzenéjéről
O LJUDSKI GLASBI V REGIJI 33 Pesmi v posameznih obdobjih in ob mejnikih človeškega življenja 27-47) Prvotno so bile ljubezenske nagajivke žanr mladine, toda z veseljem jih prepeva tudi starejši rod (27-38). V teh pesmih sta skupaj omenjeni imeni dekleta in fanta, za katera je mogoče predvideti, da sodita skupaj, da sta zaljubljena. S petjem obeh imen v pesmi, razkritjem njunih imen javnosti, so priobčili, da so uganili njuna čustva, dogajalo pa se je tudi nasprotno, da so s šaljivim namenom povezali pare, ki niso spadali skupaj. Ljubezenske nagajivke pridejo na dan povečini pri opravljanju dela v skupnosti, v predilnici, ob česanju perja in lupljenju bučnega semena. Še ne tako davno so bile to najbolj priljubljene priložnosti za petje, ki so se v Prekmurju ohranile desetletje ali dve dlje kot na Madžarskem. Za ljubezenske nagajivke je značilen lahkoten, prešeren ton. Njihovi napevi so postali v pretežni meri del madžarskega izročila s povzemanjem iz tujine. Nekatere so se ukoreninile že pred več stoletji, takšen je npr. t. i. volta napev v pesmi z začetnim verzom Szántottam gyöpöt [Oral sem rušo], v katerem lahko prepoznamo evropski plesni napev iz 16. stoletja (33, 34). Češki napev, prav tako iz 16. stoletja (Kodály 1969, 67-68), je prisoten v tej pokrajini kot ljubezenska nagajivka, priljubljena besedila tega napeva pa so Zúg az erdő, zúg a mező [Šumijo gozdovi, šumijo polja] (30), Végi Mari tornyos ágyát magasra vetette [Mari Végi je posteljo svojo visoko postlala] (31) , H orvát Pista befogatta két szürke lovát [Pišta Horváth je svoja siva konja vpreči dal] (32) . Nagajivo ljubezensko besedilo so dobile tudi ponarodele pesmi z izvorom iz 18. in 19. stoletja (35, 36) in pesmi zgodnjega novega sloga (37, 38). Sklenitev zakonske zveze je najpomembnejši dogodek v življenju, ki ne zaznamuje le usode in prihodnosti posameznika, ampak služi na osnovi tradicionalnega pojmovanja tudi rasti in krepitvi skupnosti. Svatba, kije sledila poroki, je lahko trajala tudi dva dni. Ko so sedli k praznični mizi, so peli svatbeno pesem Kánai menyegző [Gostija v Kani Galilejski], ki izvira iz 17. stoletja in pripoveduje o prvem Jezusovem čudežu (39, prim. Szendrei-Dobszay-Rajeczky 1979. I. 170, II. 80). Danes pa zazveni v cerkvi ob drugačnih priložnostih, ob srebrnih in zlatih porokah. Želijo jo slišati starejši zakonci in tako ta več kot tristo let star napev ohranjajo kot lep spomin na mladost. Na svatbi je v zabavo gostov nekoč zazvenela tudi dolga katehistična pesem (40), ki je tako rekoč preverjala versko znanje. Za obredni del svatbe sta veljala tudi ples z možnarjem in ples z vzglavnikom (41-44). Pesem in petje nista bila le nepogrešljiv del veselih praznikov, ampak sta bila prisotna tudi ob bolečih dogodkih in smrti. V Prekmurju so med popisovanjem ljudskih pesmi žal popisali le dve mrtvaški pesmi in eno parodijo (45^17). Plesni napevi in razne druge pesmi (48-61) Mednje sodijo vokalni napevi, ki spremljajo stare poskočne plese svinjskih pastirjev, gibajoče se v ritmu osmink (48-53, prim. Paksa 2010,58., št. 36). Prav tako prištevamo sem čardaše, ki so jih izvajali s klavirsko harmoniko (54-57) in parodije na beraške pesmi in vzklikanja prodajalcev (58-61).
