Paksa Katalin - Németh István: Muravidéki magyar népzene (Budapest - Lendva, 2018)
A régió népzenéjéről
27 O ljudski glasbi v regiji S pričujočo publikacijo je izpolnjena stara obljuba. Leta 1998 sva s sodelavcem Istvánom Némethom v Prekmurju popisovala ljudsko glasbo, o čemer sem v lendavski reviji Muratáj med drugim zapisala: »Zakaj sva prišla prav v Prekmurje? Najina raziskovalna naloga je spoznati celoten korpus madžarske ljudske glasbe od Prekodonavja do Moldavije, od Gornje Ogrske do Vojvodine. Ne smemo pa izpustiti niti prekodonavske dialektologije ljudske glasbe z zahodnega mejnega območja. Zbrane napeve bomo hranili v zvočnem arhivu ljudske glasbe Inštituta za muzikologijo Madžarske akademije znanosti. Ljudska glasba te pokrajine je namreč v arhivu trenutno zastopana le z zbirateljskim delom Lajosa Kissa iz leta 1969. Hkrati želiva z najinimi sredstvi prispevati tudi k ohranitvi izročila na lokalni ravni, po načrtih pa naj bi popisan material izdali na zgoščenki.« Opravljanje drugega dela in drugih nalog je dolgo oviralo objavo najinega zbranega gradiva. Zamuda pri objavi pa se je izkazala za koristno, saj je v preteklem daljšem časovnem obdobju dozorela misel, da bi bilo dobro najino zavezo v bistveni meri dopolniti, saj se ne smemo zadovoljiti le z izdajo ene zgoščenke na osnovi ene zbirateljske poti, ampak je potrebno upoštevati vse, kar nam je dosegljivo v zvezi z ljudsko glasbo v Prekmurju. Namesto objave izbranega zvočnega gradiva ponujava monografski povzetek o ljudski glasbi regije v obliki publikacije z notnimi zapisi in bogato zvočno prilogo. Ocenila sva torej, daje potrebno obdelati tudi pesemsko gradivo, ki gaje zbral Lajos Kiss, pa tudi gradivo, ki sta ga zbrala Ernő Király in Károly Horváth, saj seje medtem izkazalo, da so se njuni posnetki »skrivali« v zvočnem arhivu Inštituta za muzikologijo. Za pripravo prekmurske monografije je bilo na razpolago sorazmerno malo podatkov. Medtem ko so na drugih območjih Žalske in Železne županije že leta 1905 nastali fonografski posnetki, zahvaljujoč dejavnosti Bélé Vikárja, kateremu so sledili še številni drugi popisovalci, se je v Prekmurju popisovanje začelo šele v šestdesetih letih 20. stoletja. Polstoletna zamuda je zaradi počasnega izginjanja ljudskega izročila pravzaprav nenadomestljiva. V pričujoči monografiji smo se torej zaradi pomanjkljivega zbirateljskega dela morali odreči težnji po popolnosti. Kljub temu je - ali pa morda prav zaradi tega - upravičeno primerjati in objaviti vse, kar nam je znano. Veličastno etnografsko delo Ferenca Gönczija, objavljeno leta 1914, se ukvarja tudi s to regijo. Poglavja o folklori in notni zapisi iz njegove knjige so služili kot znanstveni prispevek k najinim raziskavam.
