Zágorec-Csuka Judit: Gábor Zoltán festőművész portréja (Lendva, 2002)

Szerkesztői előszó

v začetku 21. stoletja ne more brez "skupne volje", ki naj bi se rodila iz razpetosti med "Madžari in ne-Madžari", ne more brez zunanje in notranje harmonije.

Kot je napisal eden recenzentov, je zasnova Gáborjeve knjige avtorice Judite Zágorec- Csuka lep primer za to, ko lahko ob pomembnejših motivih in kompozicijskih strukturah življenjskega dela s sredstvi publicistike - ob njegovi bogati ustvarjalnosti-spremljamo tudi osebnostni razvoj umetnika-pisatelja. Gáborjeva človeška-umetniška pot je tipičen primer za prepletanje in vzajemno dopolnjevanje usode in ustvarjanja - duša je v nepretrganem pogovoru z usodo ter usoda z dušo in zunanjim svetom - v obdobju, ko človek lahko verjame le še v odrešilno moč lepega.

V enem izmed intervjujevje z njemu lastno odločnostjo na to vprašanje odgovoril: „Verjamem le v moč lepote!" Izjava, veroizpoved, ki tudi v začetku 21. stoletja nosi v sebi veliko aktualnega, in ki uvršča Gáborja med tiste, od György a Zale do Kálmána Patakyja, od Lászlója Hadrovicsa do Sándorja Szúnyogha, katerih zibelka je tekla v tem mestecu, ki so se včasih res le simbolično, ampak na koncu vedno vrnili v rojstno mesto. Tak je tudi naš prijatelj Gábor: za vedno naš, nas Lendavčanov.

Lajos Bence

14