Štampah, Miha: Hétköznapi hősök. Nyomot hagyni a világban (Lendva, 2019)

Hagymás István

»Po brezskrbnih otroških letih so prišla pubertetniška, ki so bila zelo dobra,« se spominja gospod Hagymás. Razredniki so jim proti koncu šole dovolili, da so prirejali neke vrste čajanke. Nekateri so interpretirali pesmi ali brali ... Gospod Hagymás pa je proti koncu osnovne šole s prijateljem ustanovil glasbeno zasedbo, to je ,bando', v kateri je bil sam klaviaturist in pisec besedil, njegov prijatelj pa pevec in kitarist. »Pisala sva politično angažirane pesmi, neke vrste protestne songe. Dotaknila se nas je doba beata, prišle so dolge pričeske, pa cvetovi ... To je bilo za časa vietnamske vojne. Dekleta pa so umirala za glasbeniki. V tedanjem času smo glasbo poslušali z bakelitnih plošč. Ples je bil zelo pomemben element spoznavanja. Lahko smo opazovali, kako kdo pleše, opazovali forme ... Vedno sta bila hiter in počasni del. Na hitri del je vsak plesal v svojem stilu, v počasnem delu pa smo se lahko fizično približali dekletom. Rojevale so se tudi simpatije. Čutiti je bilo, katera punca rada pleše s kom, katera ne, čutili smo vonj deklet, preverili smo prve telesne kontakte: ali kemija deluje ali ne. To pa je rodilo tudi ljubosumje. Pogosto so se prekinjala prijateljstva, nato pa smo se tudi pobotali ...« Gospod Hagymás je tudi svojo ženo spoznal v času osnovne šole, in sicer na silvestrski zabavi leta 1969. »Spoznala sva se na plesni zabavi. Povabljena so bila štiri dekleta in štirje fantje. Nisem vedel, ali so se dekleta zmenila, katera bo s kom, fantje nismo vedeli, h kateri naj pristopimo, nato pa se je le nekako izoblikovalo, kdo s kom, kako, kolikokrat, zakaj in nazadnje sem povabil na ples punco, ki mi je bila seveda neznansko všeč. V modi so bile mini obleke, obleke iz džersija, fantje pa smo se odišavljali s kolonjsko vodo.«

»V tistem času ni bilo sprejemljivo oziroma ni bilo ,priporočljivo' nositi dolge pričeske, še več, nekateri so dolge lase v šoli celo prepovedali. Toda vsi člani glasbenih zasedb so imeli dolge lase; to bil običaj tudi v širnem svetu. Najbolj kritično je bilo pri učitelju zgodovine, ki je na začetku ure vstal, pogledal okoli in poiskal tiste, ki so imeli po njegovem mnenju predolge lase. Te je poslal k brivcu na striženje ... kar tako, sredi ure. Toda puncam je bila všeč prav dolga pričeska, nekatere so celo zapovedale, da z obritimi glavami naj sploh ne prihajamo na zabave. Zato smo namesto k brivcu odšli k nekomu drugemu, kjer smo svoje lase obdelali z različnimi premazi. Lase smo stisnili ob lobanjo, da se je zdelo, kot bi jih postrigli; in nadišavili smo se kot pri

brivcu. Pred zabavami pa smo želeli doseči prav nasprotno, to je v improviziranih frizerskih salonih je bilo treba kreirati čim bolj bujne pričeske. Takrat smo uporabljali otroški šampon ,Dan na dan', ki ni uničeval lasišča, tako se ga je dalo dnevno uporabljati. S tem šamponom smo si oprali lase in jih poskušali natupirati, da bi bili podobni Beatlesom.« Tako jih punce niso vrgle ven pa tudi učiteljem so bili po volji.

Gospod Hagymás je tudi srednjo šolo obiskoval v Senti. Ena od njegovih strasti je fotografija, s katero se je spoznal prav v srednješolskih letih, saj je bila obvezna vsebina pri uri tehnike. »Šola je imela en fotoaparat znamke Smena 8. Z učiteljem smo šli ven in s seboj nesli aparat ter fotografirali. Vsak je lahko poslikal eno fotografijo. Pri naslednji uri smo filme razvili v temnici. Tu smo imeli kemikalije in vse ostalo, kar je bilo potrebno za ta postopek. Temnica pa ni bila popolnoma temna, svetila je rdeča luč. Ta rdeča svetloba je bila tako erotična, da si je nekaj drznejših fantov dovolilo priti bliže dekletom. Prave luči seveda nismo smeli prižgati, saj bi film zgorel. In potem se je slišalo: ,Ne dotikaj se me! Ne šlataj mojih jošk! Tovariš, tovariš!' Seveda smo od smeha komaj lovili zrak ... Raven hormonov je bila tedaj že na višku, dogajale so se tudi bolj drzne stvari, to pa je dekletom včasih ugajalo, včasih pa ne. Toda v osnovi smo se imeli radi, držali smo skupaj, bili smo nagajivi, a tudi dobri, učili smo se zdaj več, drugič manj. Bili so srečni mladostniški časi. V petdesetih letih so ljudje še slabo živeli, toda svet se je iz dneva v dan izboljševal, vse več izdelkov je bilo na tržišču in pojavljali so se novi. Ljudje so se veselili, da je bilo konec vojne, vzpostavljeno je bilo samoupravljanje, slavili smo predsednike in Tita, ki je bil naš oče. Takrat so ljudje čutili razvoj. Naši starši so delali, mi pa nismo bili preveč obremenjeni s politiko, gledali smo veličastne partizanske filme, na primer Sutjesko, ki so nas tudi ganili.« Kolektivno zavest sva lahko ob načinu pripovedovanja najinega sogovorca začutila tudi midva, poslušalca.

»József Benes je bil specifično oblečen, imel je dolge lase, videti je bil kot kak umetnik - z njim sem se lahko poistovetil,« pove g. Hagymás. Ta učitelj ga je navdušil za risanje, toda ker ni bil preveč talentiran, ga je znanec usmeril k lepotam fotografiranja. Odšla sta fotografirat, István je ocenjeval fotografije, njegov znanec pa je s pomočjo njegovih ocen opazoval njegove veščine, zato mu je priporočil, naj se začne ukvarjati s to-49-