Štampah, Miha: Hétköznapi hősök. Nyomot hagyni a világban (Lendva, 2019)

Hagymás István

umetniško/dokumentarno panogo. Nagovoril je Istvánovo mater, naj kupi fotoaparat. István je naposled dobil svoj aparat ,boks' in usvojil je praktike fotografiranja. »Zatem me ni bilo več doma,« nama zaupa. Pa nadaljuje: »Obstajata dve vrsti ljudi: ena sprašuje, kakšen aparat imam, druga pa, kakšne fotografije delam. Ne maram tistih, ki sprašujejo, kakšen aparat imam, saj teh ne zanima, kaj je na sliki, temveč le različne tehnične nastavitve. Raje imam drugi tip ljudi, ker se z njimi lahko pogovorim. Sprva sem fotografiral vse.«

»Tudi ljudi?« sva vprašala. »Seveda, ljudi ... ženske (no, tukaj sva se pisca besedila malce muzala), toda da, vse, a nisem bil prav zgovorne narave, tak, ki bi spraševal, zato so takšne teme izpuhtele. Sčasoma sem raje fotografiral trajne stvari, naravo. Rad sem imel fotografije, posnete od zgoraj. Človek je izpostavljen množici vplivov. Devica Marija s srcem, vzetim iz telesa (pri mojih starih starših) ali pa Kristus na križu. Človek hodi peš, ob njem pa valovi koruza ali pa pšenična polja v Vojvodini ... Stolp, razgledna točka, kar koli, na kar se lahko povzpnem. Izbor se počasi oži, torej ne fotografiram več vsega. Zadnje čase me zanima voda, pogosto jo fotografiram. Deževnica, pomije, morje, reka, luže, torej vse, kar je voda.«

Medicinsko fakulteto je obiskoval v Debrecenu. Po diplomi si je mislil, da bo dobil službo doma, toda niso ga potrebovali. Nato se je premislil in se z diplomo pod pazduho usedel v avto ter obhodil okoliške vasi, kjer se je ustavljal v zdravstvenih domovih in spraševal, ali potrebujejo zdravnika. Stežka je naposled dobil delo na psihiatriji v Novem Kneževcu, in sicer za pol leta, dokler je bila ena od zdravnic na porodniškem dopustu. Ko se je zdravnica vrnila, je, čeprav bi rade volje ostal, moral zapustiti psihiatrični zavod. Nedolgo zatem je - po protekciji, s pomočjo svoje tete, ki je delala v pisarni podjetja - dobil delo: razvažal je blago. Kot delavec je zaslužil več, kot če bi ostal v zdravniškem poklicu (v tistih časih namreč zdravniške plače v Vojvodini niso bile prav visoke). Torej je zaplul v druge vode, preizkusil je, kako je, če neprestano opravljaš fizično delo. V tem obdobju je zelo užival, razvažal je blago, ekipa pa je bila dobra. Dobro delujoč kolektiv veliko pomeni.

Pozneje so ga stežka sprejeli pri nujni medicinski pomoči v Senti, kjer je kot splošni zdravnik prebil približno pet let; občasno je delal v vaškem in mestnem okolju. Tukaj je bilo vsega nekaj: porodi, zlomi, zmrznjeni ljudje, obešenci, razkosana trupla ... In prav zato je bilo to idealno delovno mesto za zdravnika začetnika: lahko je spoznal različne primere poškodb, bolezni. Kot splošni zdravnik se je imel priložnost bliže spoznati z vojvodinskimi Madžari. V teh letih je pridobil ogromno izkušenj in srečal nešteto različnih primerov.

V Pomurje se je z ženo in hčerkama priselil leta 1986, ker se njegova žena (ki je prav tako zdravnica) ni več dobro počutila v Senti, saj so bile zdravniške plače nizke in so se morali seliti iz enega podnajemniškega stanovanja v drugo. Občasno je imel delo, Miloševič je začel rožljati z orožjem, pojavljale so se različne nevšečnosti. Od več znancev, ki so se priselili v Pomurje, je slišal, koliko boljše razmere so tukaj, zato se je leta 1986 odločili za selitev. Zaradi svojega razmeroma dobrega delovnega mesta v tistem času ni bil navdušen nad selitvijo.

»Takrat sem rekel, da mi to ni všeč, ker je v Pomurju hladno, preveč severno je, vse je pravokotno in čudno govorijo ...«-50-