Štampah, Miha: Hétköznapi hősök. Nyomot hagyni a világban (Lendva, 2019)
Császár Ilonka
Ilona Császár Hudomušna superbabica, varuhinja dediščine Teta Ilonka oz. Ilona Tomsics se je rodila leta 1936 v Kotu kot najmlajša izmed treh otrok v družini. Svoje otroške dni je preživela v tej vasici tik ob Muri. Vaški otroci so se veliko igrali in pasli krave. Ilona se iger spomni tako: »Otroci so v tistem času ,brinckali' - igralci so morali s svojimi palicami spraviti velik, ob strani ošiljen kol v veliko luknjo sredi igrišča ... Tudi ,buškali' so: sredi igrišča je bila lesena buška, imenovali smo jo tudi piramida, ki so jo morali igralci, stoječi v krogu, prekucniti s svojimi palicami.« Veliko so tudi peli in igrali druge ljudske otroške igre. V tistem času so bile družine samooskrbne, kar pomeni, da so vsi doma gojili živali (kokoši, krave, svinje) in se ukvarjali tudi s poljedelstvom. Teta Ilonka je osnovno šolo obiskovala na Kapci. Osnovnošolskih let se tako spominja: »Ko sem leta 1941 začela obiskovati osnovno šolo v sosednji vasi, še nisem slutila, da kmalu sledijo daljše počitnice, druga svetovna vojna je namreč zajela tudi naše kraje. Dve bombi sta pristali tudi na njivah v okolici Kota. Ko je bilo vojne konec, smo se vrnili v šolo, toda tam so nas sprejeli drugi učitelji, ki niso govorili madžarsko. Tako nas velika večina ni razumela ničesar.« Proti koncu vojne so pribežali v Kot madžarski vojaki, ki so jih sprejele pod streho tamkajšnje družine. »Na vrtna vrata je bilo treba pritrditi toliko paličic, koliko vojakov je bilo nastanjenih v hiši.« Vojaki so po približno dveh-treh tednih krenili dalje. Po končani osnovni šoli je teta Ilonka nadaljevala svoje šolanje v Lendavi. V lendavsko šolo je morala iz Kota dan za dnem hoditi peš, kar ni majhna razdalja (7,5 km v eno smer), zato je kratek čas živela pri starejši lendavski gospe, kjer pa se ni počutila domačno, težko se je učila, in potem, ko je sama zbolela, ni nadaljevala šolanja. Na to je vplivalo tudi premoženjsko stanje družine, njena družina namreč ni zmogla plačati šolnine. Če bi bile okoliščine drugačne, bi po končani šoli postala učiteljica. V tistem času so mladi obiskovali vaške veselice in plese, kjer so peli, plesali, se spoznavali, česar se teta Ilonka spominja tako: »Dogajalo se je, da smo dekleta stopila skupaj in s kolesom odšla na plese, vaške veselice. Zelo rada sem pela in plesala, zato je bilo zame najpomembnejše, da si najdem dobrega soplesalca. Največkrat mi je to tudi uspelo.«-23-
