Štampah, Miha: Hétköznapi hősök. Nyomot hagyni a világban (Lendva, 2019)

Császár Ilonka

Ilonka barátnőivel a köti strandon (1956) Ilona s prijateljicami na plaži v Kotu (1956)

Ob nedeljah je bila navada, da so vaščani odhajali v Lendavo k sveti maši in na tržnico. »Me, punce, smo se po navadi zbirale pod velikimi drevesi na trgu ob cerkvi. V tedanjem času so dekleta iz vsake okoliške vasi imela na Cerkvenem trgu svoje drevo, okoli katerega so se zbirala. Dečki pa so se zbirali na nekdanji tržnici. Punce iz Kota smo imele lipo, pod krošnjo katere smo se veliko pogovarjale, se šalile, še posebej z mojo najboljšo prijateljico, ki seje kasneje izselila v Ameriko,« pripoveduje teta Ilonka, ki se nekdanjih nedeljskih druženj z veseljem spominja.

Ker ni nadaljevala šolanja, potrebovala pa je dohodek, se je preživljala s pletenjem cekarjev. Pripovedovala nam je, kako je prodajala gotove izdelke: »Cekarje sem prodala starejšemu gospodu, ki je imel trgovino na kraju, kjer stoji danes stavba nekdanje lendavske blagovnice. Domačini so jo imenovali 'likbot', kar pomeni trgovina-luknja, saj je bila le majhna prodajalna na vogalu.«

Teta Ilonka je z 21 leti našla pravo ljubezen - kasnejšega moža Pála, s katerim sta se spoznala na plesu - in se preselila v nov dom v Petišovcih, kjer pa razmere niso bile primerne za mlado družino, saj je več generacij moževe družine živelo v eni sobi. Ilonka je kmalu rodila otroke, nakar je sledilo težje obdobje. O tem nama je povedala sledeče: »Moj mož Pál je delal na naftni

vrtini v Iranu v Aziji, medtem pa sem jaz doma vzgajala štiri otroke, skrbela za živino, ob tem pa še nadzorovala gradnjo nove družinske hiše.«

Ko se je mož Pál vrnil iz Irana, sta v Petišovcih ustanovila pevski zbor ter rokodelski krožek. Kulturna dejavnost je bila zelo živahna vse do Pálove smrti, ko so zaradi raznoraznih konfliktov te dejavnosti v Petišovcih pojenjale/ugasnile. Ilonka meni: »Skupnost deluje dobro, dokler njeni člani držijo skupaj in se medsebojno podpirajo.«

Na žalost je teta Ilonka že dvaindvajset let vdova, kljub temu pa je ohranila svojo ljubezen do sveta. Vojvodino, Transilvanijo, Felvidék (območje Slovaške ob madžarski meji, kjer živijo Madžari) - vse je prepotovala. O svoji najljubši destinaciji je povedala sledeče: »Obisk v Transilvaniji je bil tako ... očarljiv. Človek se postavi v naravo, na eni strani iglavci, na drugi listavci. Človekova duša v tistem prečudovitem okolju ... kot da bi se prebudila ... tišina, lepota. Rada sem imela tudi nakupovanje spominkov na sejmih, domov sem prinesla ogromno 'biserov'.« In smo se smejali, ker se je v njenih očeh svetlikala radost. Ko je bilo govora o potovanju, nikoli ni čakala na druge, saj potovanje mnogim pomeni le zavržen denar - tako je še kako razumljivo, da se eden njenih najljubših rekov glasi: »Kdor vedno hodi za drugimi, nikoli nikogar ne prehiti.«-24-