Kepéné Bihar Mária - Lendvai Kepe Zoltán (szerk.): Hagyományőrző hímző szakkörök a Muravidéken - Hogy nem menjen feledésbe 2. (Lendva, 2012)
Dediščina vezenin prekmurskih Madžarov
v Nagykanizsi, je pričela z raziskavami tudi na terenu ter v zbirkah Pokrajinskega muzeja vMurski Soboti in v Galeriji - Muzeju Lendava. Na podlagi njenih raziskav smo dobili obrise bogate dediščine ljudskega tekstila in noše, ki jo javnost in stroka imenujeta, kot hetiška, čeprav je treba pripomniti, da je ta dediščina povezana s celotnim območjem Lendave z madžarskim prebivalstvom in okolico Lentija na Madžarskem. V času raziskav dr. Edit Kerecsényi hetiška ljudska tekstilna kultura več ni bila živa dediščina. Ljudje noš niso nosili in tudi vezenin niso več izdelovali, saj sta ju v 30. letih 20. stoletja skorajda popolnoma izrinila meščanska kultura. Ta zaklad ljudske umetnosti Hetésa je bilo mogoče rekonstruirati le s pomočjo starih kosov oblačila in po spominu starejših žensk. S ponovnim odkritjem tega dragulja madžarske ljudske tekstilne kulture si je dr. Edit Kerecsényi v letih 1980 in 1990 priborila priznanje celotne etnografske stroke. Najlepši primerki ljudske tekstilne kulture Hetésa so ročno tkana platna in bogato vezena narodna noša. Za vse, ki se ukvarjajo z ročnim delom, je izmed hetiških vezenin najbolj poznano belo vezenje na platno, pa tudi količinsko predstavljajo največjo skupino. Večji del teh belih vezenin so prostoročne risbe in cvetlični motivi, od sedemdesetih let 19. stoletja pa so pogosto bolj preproste ali pa imajo bogato okrašene in lepo izvezene robove. Posebnost hetiškemu vezenju daje tudi luknjičasto vezenje, in sicer so poleg okroglih luknjic vezli tudi kvadrataste. S temi vezeninami na platno so okraševali naramne rute, peče, spodnja krila, žepne robce, zaročne robce, hlače, bele platnene predpasnike, ročaj e in naramne trakove bisag. Tudi v Hetésu so bile priljubljene moške in ženske srajce, ki so bile bogato izvezene s tehniko skritega vboda. Kasneje je belo nit pri ženski noši dopolnila rdeča, nato še modra. Moške srajce pa so bile vedno snežno bele. Vezenje platna z belo, nato pa z rdečo nitjo so v 20. stoletju dopolnile tudi druge barve. To pisano vezenje je bilo v Hetésu običajno predvsem za svatbene brisače in starejše ročno tkane prte. Poleg vezenin na platnu pa ne smemo pozabiti pisanih vezenin na predpasnikih iz črnega klota in satena, ki so bili spodaj in na robovih izvezeni z nitjo različnih barv in debelin. Najbolj znani so bili lojtrni, čipkasti, zvezdasti in cvetlični motivi. Sredino predpasnika pa so po višini izvezli s tako imenovanim vzorcem bučnega semena. Politična in kulturna organiziranost madžarske manjšine v Sloveniji se je začela razvijati v 80-ih letih 20. stoletja, na podlagi začetnih prizadevanj v letih okrog 1970. Prekmurski Madžari so se ponovno začeli prebujati. Organizirala so se kulturna društva, obujati so se začeli stari, kmečki običaji. Po ustanovitvi zborov ljudskih pevcev in folklornih skupin se je pokazala potreba tudi po obuditvi stvarne ljudske umetnosti. Na pobudo Magde Bažika je bil v okviru kulturnega društva Centiba leta 1988 ustanovljen prvi krožek vezenja med prekmurski Madžari, temu pa je še istega leta sledila ustanovitev sekcije vPincah, januarja leta 1989 pa tudi v Trimlinih. V pre-75
