Kepéné Bihar Mária - Lendvai Kepe Zoltán (szerk.): Hagyományőrző hímző szakkörök a Muravidéken - Hogy nem menjen feledésbe 2. (Lendva, 2012)
Dediščina vezenin prekmurskih Madžarov
Povzetek Dediščina vezenin PREKMURSKIH MADŽAROV Dediščino v širšem pomenu besede lahko imenujemo kot vrednoto, za katero v skupnosti menijo, daje primerna za ohranitev in posredovanje naprej. Dediščina se torej pojavlja na številnih področjih življenja in se izraža na različne načine. Govorimo lahko o dediščini posamezne družine, o zgodovinski tradiciji naroda, svojo dediščino pa imajo tudi različni družbeni sloji. Tako so jo, na primer imeli in jo še imajo vojska, meščanstvo ali kmečko prebivalstvo. Vendar pa je dediščina lahko še tako dragocena, a če jo ne negujemo in če se ne prenaša na naslednje rodove, bo izgubila svoje bistvo, oziroma svojo najpomembnejšo značilnost ter prenehala obstajati. Med različnimi oblikami ljudske kulture je prav ljudska umetnost tista, ki je venomer v središču zanimanja javnosti. Tekom zgodovine je klasična umetnost, oziroma tako imenovana visoka umetnost v ljudski umetnosti pogosto našla »čisti izvir«, iz katere je lahko zajemala, se napajala in se prenavljala. Etnografsko bogastvo so raziskovali in reševali tudi pesniki, pisatelji, likovni umetniki in znanstveniki, da bi se iz njega učili in zajemali navdih. Le pomislimo na obdobje romantike! Zunanje zanimanje je posamezne običaje in elemente kulture zelo pogosto obvarovalo pred izumrtjem in pozabo. Na žalost so Evropejci v 20. stoletju zajeten del svoje ljudske dediščine imeli za nekaj, kar je zastarelo in kar je izgubilo svojo funkcijo. V njej so videli izraz zaostalosti in revščine v primerjavi z »modernim« svetom. V Sloveniji živeči Madžari so etnografsko povezani z dediščino zgodovinskoetnografskih območij Lendave, pokrajine Hetés in Őrség. Izmed svojih draguljev ljudske kulture so verjetno najbolj ponosni na hetiško ljudsko nošo in vezenine. Morda se danes sliši, kot pretiravanje, pa vendarle je le malo manjkalo, da se to bogastvo ni izgubilo za večno. Dr. Edit Kerecsényi, upokojena direktorica Muzeja Thúry György v Nagykanizsi je že desetletja raziskovala ljudsko nošo in bele vezenine na ozemlju županije Zala, ko je leta 1986 dobila dovoljenje in priložnost »prestopiti mejo« in svoje raziskave razširiti tudi na območje Prekmurja. Kultura ljudskega tekstila je bila vedno ena od njenih najljubših tem, zato se je z velikim navdušenjem zakopala v odkrivanje te tematike tudi med prekmurskimi Madžari. Potem, ko je preučila gradivo, povezano z omenjenim prostorom v zbirkah Etnografskega muzeja v Budimpešti, Muzeja Göcseji v Zalaegerszegu in Muzeja Thúry György 74
