Urisk Erzsébet: A viaszolt hímes tojás készítése a Muravidéken - Hogy ne menjen feledésbe 1. (Lendva, 2017)

Kazalo

dom v Dobrovniku in lična etnografska zbirka.

V začetku 90-ih let prejšnjega stoletja je Elizabeta Urisk, zahvaljujoč se tudi družinski popotnici, ki jo nosi s seboj, ponovno odkrila - zase in za našo skupnost - enega izmed biserov umetnosti okraševanja - pirhe.

Podala se je v vztrajno in vestno delo etnografskega raziskovanja: prebirala je knjige, obiskovala muzeje in starejše ženske, ki so še poznale tehnike barvanja velikonočnih jajc. »Starejše ženice v Dobrovniku so že nekoč izdelovale pirhe v črno-rdeči barvi. V tistih časih so jih pripravljale ob veliki noči za svoje krščence in birmance. Od teh žensk sem se naučila izdelovanja pirhov rdeče in črne barve. Nato sem se čedalje bolj začela zanimati za barvanje pirhov. Prave prekmurske vzorce sem našla v knjigi »Etnografija Pomurja«. V knjigi Ferenca Gönczija so predstavljeni pirhi iz območja Göcseja in Heteša. Nato sem odšla v muzej v Murski Soboti, kjer imajo na srečo še ohranjene pirhe, za katere sem prosila, naj mi jih fotografirajo, jaz pa sem jih narisala. Najbolj arhaična so bila velikonočna jajca, ki so bila okrašena s preprostimi črtami, pa tudi drevo življenja je zelo star prekmurski motiv.«

Čeprav so pirhi v zavesti ljudi povezani z velikonočnimi prazniki, se Elizabeta Urisk z navdušenjem ukvarja z njimi v vseh obdobjih leta. Danes z veseljem kupujejo pirhe kot spominek tudi turisti. Izdelovati jih začne šele, ko ima na voljo najmanj 2 3 proste ure, kajti najmanj

Pirhi Elizabete Urisk na Razstavi domače obrti v Slovenj Gradcu, ki gaje organizirala Obrtna zbornica Slovenija, 2002

41