Urisk Erzsébet: A viaszolt hímes tojás készítése a Muravidéken - Hogy ne menjen feledésbe 1. (Lendva, 2017)
Kazalo
toliko časa potrebuje zanje. Takrat se njena kuhinja spremeni v delavnico. Eden najžlahtnejših načinov investiranja pridobljenega znanja je poučevanje, posredovanje le-tega drugim. Gospa Elizabeta z veseljem uči barvanja pirhov vse, ki jih to zanima. Posebno v času pred veliko nočjo je vodila ustvarjalne delavnice v vrtcih, šolah in društvih upokojencev. Pravi, da je ohranjanje običajev in razvijanje ročnih spretnosti najbolje začeti že pri najmlajših. Torej ni naključje, da so bile vzgojiteljice in učiteljice med prvimi, ki so postale pozorne na njeno delo. Svoje znanje je posredovala tudi svojim vnukom in vnukinjam, ki so že prav spretni v izdelovanju pirhov. Kasneje je tudi široki javnosti predstavila svoja dela, tudi tista, ki jih je ustvarila na začetku zgolj v svoje lastno veselje. Prva priložnost za predstavitev je bila leta 1998 v Dobrovniku na skromni razstavi velikonočnih pirhov, katere pobudnica je bila Erzsébet Vörös. Nato je Elizabeta Urisk kar pet let organizirala razstave v okviru Društva upokojencev Dobrovnik. Zatem je organizacijo prevzelo Kulturno društvo Dobrovnik, in je danes ena najodmevnejših velikonočnih prireditev v pokrajini. Vrhunske »krhke« mojstrovine gospe Elizabete so občudovali v Sloveniji, na Madžarskem in v Avstriji. Gostiteljica njene prve samostojne razstave je bilo območje, kjer se je rodila, in sicer je razstavljala v Lendavi, v Centru Banffy, leta 2007. Za ustvarjalce je poleg priznanja javnosti velikega pomena tudi mnenje stroke. Tako je Elizabeta Urisk sprejela izziv, da se preizkusi. Pri Obrtni zbornici Slovenije je svoje izdelke doslej poslala v certificiranje štirikrat in za vsakega prejela certifikat »izdelek domače obrti«. Na Ma-Elizabeta Urisk nagrajenka za izjemne dosežke na področju kulture prekmurskih rmadžarov, 2007 42
