Urisk Erzsébet: A viaszolt hímes tojás készítése a Muravidéken - Hogy ne menjen feledésbe 1. (Lendva, 2017)
Kazalo
spretnih rok. Vse igrače za svoje otroke je izdelal z lastnimi rokami. Za velikonočne praznike pa je izdeloval tudi pirhe praskanke na način, ki je značilen za to pokrajino. Elizabeta je kasneje izbrala učiteljski poklic. Petintrideset let je delala v šolstvu, poučevala je na razredni stopnji. Po diplomi je poučevala v Kobilju, nato je 5 let delala na Vzgojno-izobraževalnem zavodu v Lendavi, od tam jo je pot vodila v Dobrovnik, kjer se je po desetletjih službovanja Predstavitev na razstavi pirhov v Dobrovniku, 2007 kot ravnateljica šole, tudi upokojila. Zanesljivo je, da z upokojitvijo za Elizabeto Urisk ni nastopil čas brezdelja, ampak želja po aktivnem življenju. Zahvala gre povečanemu obsegu prostega časa, da je uresničila želje, ki jih je nosila v sebi že od otroštva, saj so jo vedno močno zanimali stari predmeti. Povedala je: »Čim starejši je človek, tem bolj je navezan na stvari, ki so obstajale nekoč. Spomini oživijo in spomnimo se, za katere dejavnosti so nekoč uporabljali določene predmete, recimo kolovrat. Če so npr. imeli stari starši mojih znancev kakšno staro sliko ali uro, sem jim običajno dala v zameno novo. Pa so mi dejali: »Neumna si, saj je ura vendar stara in ne deluje več!« Jaz pa sem odgovorila: »Nič zato, meni je prav takšna stara najbolj všeč.« Oba z možem se navdušujeta nad predmeti ljudske umetnosti, zato sta povsod, kamorkoli sta potovala, kupovala keramiko, stare slike in seveda pirhe. O tem pričata tudi njun okusno opremljen 40
