Urisk Erzsébet: A viaszolt hímes tojás készítése a Muravidéken - Hogy ne menjen feledésbe 1. (Lendva, 2017)

Kazalo

Značilne velikonočne jedi

sveža jajca, oni pa sta jih okraševali oziroma popisovali z voskom in nato pobarvali. Zanje sta dobivali denar ali manjša darila. Starih vzorcev se žal ne spomni: »Za to umetnost sem se navdušila šele v svojih kasnejših letih« pripoveduje. »Ker jih je izdelovala tudi moja tašča, sem se naučila od nje.« Na sveže kokošje jajce je narisala vzorec, jajce je pobarvala na rdeče, nato je ponovno z voskom prekrila del vzorca. Čez noč je jajca potopila v črno barvo, nato pa jih v črni tekočini skuhala. Velikokrat se je zgodilo, da je katero od njih počilo. Od tašče sem se naučila izdelovati preproste vzorce, saj je znala risati le takšne. Govorila je, da ni dobra risarka. Pirhi za moje otroke, krščence in birmance so bili pripravljeni nekaj dni pred veliko nočjo.«

Glede običajev je tudi Magda omenila metanje pirhov v zrak na velikonočno nedeljo popoldne. Povedala je tudi eno svojih najzabavnejših doživetij: »Vsi moji pirhi so se že razbili, jaz pa sem želela nadaljevati igro metanja pirhov v zrak. Stekla sem k teti Manci, ki je živela v bližini, da jo poprosim za jajce. Dala mi ga je, in sicer ga je vzela izpod koklje, saj so vsa druga za praznike že porabili. S še toplim jajcem v roki sem stekla nazaj na travnik. Eden izmed večjih fantov mi je jajce vzel in ga vrgel visoko v zrak. In glej čudež! Ko je padlo na tla in se razbilo, je padlo iz njega nebogljeno pišče. Kakšno presenečenje, kakšen smeh!«

20