Urisk Erzsébet: A viaszolt hímes tojás készítése a Muravidéken - Hogy ne menjen feledésbe 1. (Lendva, 2017)

Kazalo

Priletna Ilonka Vida iz Petišovcev je živa legenda. Znana je po svojih številnih heteških vezeninah. Ena je lepša od druge! O svojih spominih mi je povedala: »Moja petišovska babica se je rodila leta 1880. Ona mi je povedala, da so nekoč tudi pri nas izdelovali rdeče-črne pirhe. V času, ko sem bila še šolarka, nas je učitelj pred veliko nočjo učil izdelovanja pirhov s praskanjem. Te tehnike smo se naučili vsi, vendar sem le jaz opravljala to tehniko okraševanja vse do svoje starosti.« In pokazala je pirhe pra skanke, ki jih je obdržala za spomin. Pripovedovala je tudi o velikonočnih praznikih, ki jih je preživljala kot otrok. Od botrov so dobivali po dva pirha in veliko pletenico tako imenovani perec, v katerega je bil položen en krajcar. Včasih so priložili tudi blago za obleko. Na belo nedeljo so si otroci na cesti izmenjevali pirhe. Včasih pa kdo ni hotel zamenjati svojega, ker je bil njegov pirh lepši.

»V času mojega otroštva so velikonočne jedi blagoslavljali v lendavski cerkvi«, je pripovedovala. »Na velikonočno nedeljo ob 7. uri zjutraj je bila sveta maša in blagoslavljanje hrane. Imenovali so jo pastirska maša. V jerbasih so prinesli šunko, kuhana jajca, hren in kruh ali potico. Kasneje je to za zajtrk pojedla vsa družina. Običaj blagoslavljanja jedi se je ohranil vse do danes, vendar zdaj ne odhajamo več v Lendavo mi, ampak v soboto popoldne prihaja župnik k nam, v našo vaško kapelico. Ob tej priložnosti je kapelica polna ljudi, svoje košarice pa prinesejo tudi tisti, ki ne hodijo redno k maši.«

Magda Szekeres iz Dobrovnika se iz svojega otroštva spominja, da sta očetovi sestri Naca in Rozi, kasneje pa tudi njuni hčerki Rozika in Margit, izdelovali zelo lepe rdeče-črne pirhe v batik tehniki, ne le zase, ampak tudi za druge. Ljudje so jima prinašali

Magda Szekeres

19

Ilona Vida