Urisk Erzsébet: A viaszolt hímes tojás készítése a Muravidéken - Hogy ne menjen feledésbe 1. (Lendva, 2017)
Kazalo
imenom iz leta 1953. Žal, se je bodisi zlomil ob velikem spomladanskem čiščenju, bodisi smo ga zavrgli, ker se nam ni zdel dovolj lep, da bi ga ohranili. Škoda! Velika noč je bila za nas otroke posebno lep praznik. Za to priložnost smo dobili novo obleko, v kateri smo šli v cerkev. Najbolj nestrpno smo pričakovali velikonočno nedeljsko ali ponedeljkovo popoldne, saj smo od botrov dobili darila. K nam je redno vsako leto prihajal moj boter Göntér iz Dobrovnika. Bila sem neučakana, venomer sem tekala k dvoriščnim vratom in pogledovala proti vasi, ali že prihaja. Kakšna nepopisna radost me je preplavila, ko je končno prišel, prislonil svoje kolo k ograji, snel torbo in mi jo izročil! Moji starši so ga pogostili v kuhinji, jaz pa sem si v sobi ogledovala darila. V tistih časih v naših krajih ni bil običaj, da bi nas obdarovali z dragimi darili, a zame so bili pisani robec, bele kratke nogavice, bomboni, včasih pomaranča in seveda dva pirha prečudovito darilo! Botra sta se pomenkovala do poznih popoldanskih ur in se spominjala let, ko sta skupaj služila vojaški rok. Mati jima je medtem postregla s hrano. Na mizo je prinesla domačo šunko, ocvrto meso, vloženo solato, zavitke oziroma retaše ali palačinkino torto pa seveda pecivo. Uživala sta v dobri hrani, se pomenkovala, vmes pa nazdravljala z domačo šmarnico. V tem času smo bili, mi otroci, že na pašniku, kjer smo metali pirhe visoko v zrak. Tekmovali smo, kdo jih bo vrgel višje in čigav bo ostal najdlje cel. Ta je bil seveda zmagovalec! Polomljene pirhe smo potem z užitkom pojedli, kajti v tistih časih se hrana ni smela zavreči! 16
