Urisk Erzsébet: A viaszolt hímes tojás készítése a Muravidéken - Hogy ne menjen feledésbe 1. (Lendva, 2017)
Kazalo
O zgodovini pirhov v batik tehniki in velikonočnih običajih v pokrajini Hetés in njeni okolici Ker sem rojena v pokrajini Hetés*, so me krajina, pirhi iz tega in širšega območja ter velikonočni običaji še posebej zanimali, zato sem obiskala nekaj starejših žensk in se pogovarjala z njimi. Z veseljem so mi pripovedovali o spominih na svoja otroška leta. Moja mati Rozália Szomi, rojena Nagy izvira iz kraja Szijártóháza na Madžarskem. Pripovedovala mi je: »Pirhe so izdelovali pri Fülejevih v sosednji hiši. V letih 1928-32 sem jim pomagala tudi jaz. Resnična mojstrica je bila sosedina tašča, ki se je rodila okoli leta 1870. Pri njih sem se učila izdelovati vzorce na pirhih, ki sem jih risala tudi kasneje v odrasli dobi. Vzorci so bili izdelani z vročim voskom. Rdeče-rjavo barvo smo dobili iz čebulnih olupkov. Sledilo je barvanje s črno barvo, ki smo jo kupovali v trgovini. Botre so svoje krščence ali birmance obiskale na velikonočno nedeljo ali ponedeljek. Vsak otrok je običajno imel po dva ali tri botre: krstno, birmansko in zaprošeno botro, ki so jo zaprosili na proščenju. Moja botra iz kraja Lendvakecskés mi je vsako leto prinesla slastno potico s slivovo marmelado, dva pirha, obarvana s čebulno lupino, in dve pomaranči. Botra iz kraja Zalaszombatfa mi je običajno podarila velik perec oziroma pletenico, ki je imela na sredini nekaj kosov surovih jajc. Od genterovske botre, ki je v takratni Jugoslaviji živela na drugi strani meje, sem nekoč dobila celo denar, ki pa ni bil več v veljavi in tudi pri njih so ga že umaknili iz prometa. Moja mati ji je to zelo zamerila. »Ko sem po poroki prišla v Kamovce, sem ob veliki noči vedno pripravljala pirhe za moje krščence, birmance, pa seveda tudi za lastne otroke. Jajca, ki sem jih predhodno porisala z voskom, sem pobarvala * Hetés je manjša pokrajina ob slovensko-madžarski meji. 17 Rozália Szomi
