Bokor József (szerk.): Az anyanyelv a kétnyelvűségben - A Maribori Magyar Intézet kiadványai (Lendva - Maribor, 1999)
Anyanyelvoktatás
veljalo izjemnemu zanimanju tamkajšnjih študentov za študij slovenščine. Na začetni tečaj se jih je prijavilo prek dvajset. Med njimi so v povprečju bili trije, ki so bili bodisi koroški Slovenci ali pa so imeli sorodnike v Sloveniji in torej tudi nekaj malega jezikovnih stikov; sicer pa večina takih, ki slovensko niso znali. Vzroki za tako številen interes za slovenščino so bili zelo različni. Študentje, ki se že študirali kak drug slovanski jezik (ruščino, poljščino, češčino ali hrvaščino), so morali obiskovati še kak lektorat slovanskega jezika, drugi so se odločali zat. i. mešani študij, kjer je študent lahko vpisal pravo, ekonomijo in jezike, tretji so se odločili za tečaj iz poslovnih potreb, četrti zaradi znancev, sorodnikov v Sloveniji, peti popoloma prostovoljno, iz golega zanimanja. Posebej je potrebno poudariti, da so takšne skupine ne samo interesno, ampak tudi starostno heterogene. Starost študentov se je gibala med 18 in 60 leti, zaradi česar je bilo potrebno najti pravo hitrost in obseg snovi. 3.1 Začetni tečaj je obsegal štiri ure obvezno in še 2 dodatno. V prvem semestru sta bili dodatni uri uporabljeni za vaje v fonolaboratoriju, kjer so študentje ponavljali posamezne lekcije z namenom, da so pridobili akustični vtis slovenščine (širokost samoglasnikov e in o, mesto polglasnika, naglasno mesto v besedi). Zlasti pri starejših so se pojavljale precejšnje govorne težave pri zvenečem oz. nezvenečem izgovoru soglasnikov, npr. zima so brali cima, sonce zonce ali vino fino. Ob koncu semestra so morali prepisati posnetek, kar je zahtevalo prepoznavanje slovenskih besed, stavčnih enot in smisla besedila, ki je bilo sestavljeno iz znanega besedja. V drugem semestru sta bili dodatni uri posebej namenjeni konverzaciji v vsakdanjem okolju (pri frizerju, v trgovini, v lekarni, pri zdravniku, opis poti na podlagi mestnega načrta) ter spoznavanju besedilnih vrst (kuharski recept, neformalno vabilo, pismo, oblikovanju zgodbe po slikah ipd...). Pri oblikoslovju je bilo potrebno podati temeljne značilnosti samostalniške in pridevniške besedne zveze, prislova in glagola. Pri samostalniku se v drugem semestru obravnavajo sklanjatve, potem ko se v prvem seznanijo s kategorijami števila (troštevilskost, samomnožinskost, samoedninskost), s šestsklonskim pregibanjem v ednini, z vezavo predlogov in s spolom. Zanimivo je bilo, da so zlasti samostalnike, ki so trn v peti slovenskih šolarjev (jabolko, vile, pljuča, prsi, možgani, brki) dobro razvrščali po spolih in številih zlasti študentje, ki sploh niso znali slovensko, medtem ko so koroški študentje zaradi svoje narečne osnove nemalokrat delali večje napake. Pridevnik se obravnava kot besedna vrsta, ki določa samostalnik po številu, kakovosti, vrsti, svojini, vendar je pred tem potrebno pridobiti ustrezen besedni zaklad, kar omogočajo zlasti vaje v določenih opisih (prostora, obleke, slike, družine, stanovanja). Za predstavitev pridevniškega stopnjevanja je bila zelo primerna pesem Miroslava Košute Če si višji2 kjer se je pesnik poigraval s protipomenskimi primerniki. Pri glagolu je najtežja kategorija vid, precej zahtevna pa tudi tvorba velelnika kot enega izmed glagolskih naklonov, zlasti ker je potrebno upoštevati tipične slovanske premene kot palatalizacijo (pečem peci!, rečem reci!) ali nekatere posebnosti (vzeti vzamem toda vzemi). Čase (sedanjik, preteklik, prihodnjik) osvojijo relativno hitro, pri tem jim je potrebno posebej uzavestiti različne oblike sedanjika in deležnika na -/ v primerjavi z nedoločnikom (iti-grem-šel, jesti-jem-jedel, najti-najdem-našel). Besedotvorje je bilo smiselno upoštevati v obsegu, ki omogoča tvorbo novih besed po določenem vzorcu: oblikovanje ženskih parnih imen za narodnost, poklic ali nosilca lastnosti (Grk - Grkinja, Slovenec - Slovenka, lektor - lektorica, učenec - učenka, starec - starka...), izpeljavo poklicev iz ustreznih glagolov zidati > zidar, igrati > igralec, frizirati >frizer), tvorbo skupnih imen (korenje, drevje, grmovje) in manjšalnic (bratec, mizica, drevesce). Pri oblikovanju samostojnih sestavkov je bilo potrebno ob korekturah opozoriti na skupne skladenjske 83
