Bokor József (szerk.): Az anyanyelv a kétnyelvűségben - A Maribori Magyar Intézet kiadványai (Lendva - Maribor, 1999)
Anyanyelvoktatás
II Neko noč se je pripetilo, da je izruval vihar nedaleč od Logarjevih nekoliko najlepših bukev. Možu je bilo žal za n je in je šel sadit mesto podrtih dreves druga. Nekdo ga potrka na ramo in veli: "Taki ljudje so kaj vredni." Logar se ozre in ga vpraša, kdo je. Kmalu potem je ime! Logar v Radgradu opravek. Divji mož se mu pridruži in ga oprema do konca gozda. Hostnik je bil prav čudna prikazen. Mesto človeške brade in brkov mu je zarastel obraz dolg mah. Z divjačino se je rad igral. Hiš, polja in vrtov se je bal kakor hudoba križa. Če je zalezoval čredo volk ali kaka druga zver, je planil nanjo z gorjačo in jo ubil ali pa prepodil. Črlice so hotele narediti točo, ampak Divji mož je začel krepelih s tako silo, da so mogli pobegniti. Tako je host ni k mnogo let branil in varoval nji. III Enkrat en noč je izruval vihar en bukev. Ta bukev je bila Logarjeva. Mož je moral novo dreves sadit namesto udrete. Ko se je s tem trudil in pehal, nekdo od zadaj mu potrka na ramo in pravi: "Taki ljudje so kaj vredni." Logar se zagleda in ga vpraša, kdo je. Tujec odgovori: "Ne boj se, jaz sem divji mož in tvoj prijatelj." To pravi in izgine. Hostnik je bil prav čudna prikazen. Mesto človeške brade in brkov mu je zrastel obraz dolg mah. Če ga kdo kaj vprašal, nič odgovora ni dobil. Z divjačino se je rad igral. Hiš, polja in vrtov se je bal. Vedno je njihov najboljši in najiskrenejši prijatelj. Če je zalezoval čredo volk ali kaka druga zver, je planil nanjo z gorjačo in jo ubil ali prepodil. Nad vasico so nakopičile coprnice oblake in so hotele usipati iz njih točo: divji mož je pa ustopil z Logarjevo in jih jel s tako silo krepeteli in goniti, da so morale pobegniti. Eni je izbil z glave pečo, drugi pa iz ust zadnji zob, ki ga je še imela. Logarjevim niso mogle narediti najmanjše škode niti to pot, niti pozneje, dasiravno so to dostikrat poskušale. Divji mož je mnogo let branil in varoval svoje prijatelje, pa ni bilo čudo, da so si tako lepo opomogli in skoraj obogateli. Stari Meleš Nihče ni vedet, koliko lei je star mlinar Meleš. Znal je toliko, da bi lahko bil čez sto leta. Njegov mlin je klopotal za Črnim lesom. Otroci so ga mnogokrat obiskovali, posebno pa v počitnicah. Skoraj vsak dan so zvedli kaj drugega od Meleša. Zelo radi so ga imeli, posebno pa zato, ker jim je vsak večer pripovedoval lepe zgodbice. Zgodilo pa se je, da je bila velika suša. Voda se je potuhnila v sredo struge, mlinsko kolo se je še premikalo. Nikjer ni so bili ne oblaki ne ribe. Otroci so se pripravljali domov jest, ker ni bilo rib, s čim bi se lahko napolnili trebuh. Stari Meleš pa je hitro prinesel kruh in Špeh. Vsi so dobili dovolj. Prvič je izpljunil Zobač: - Ta Špeh je žarki! Res je Špeh bil žarki. Počasi so jedli kruh. Ko so večer šli proti domu, so se odločili, da bodo prosili krčmarja Boraira, naj da njim svoj stari hladilnik, katero že ne rabi, ker hočejo Meleša razveseliti. Ne eden se upal to storiti. Drugi dan so šli h krčmarju. Zelo težko so povedali, kaj hočejo. Na največje presenečenje je krčmar predal hladilnik. Otroci so ga veselo tiskali skozi lesa k mlinarju. Meleš je postal sploh vesel, kadar jih je zagledal. Kadar je postal spet sam, šel je kupit klobasa, kruh in pijačo. Pijačo je postavil v hladno vodo. Na jutro je postalo hladno. Daljo v hladilnik. Kadar so otroci prispeli, je že bila miza pripravljena za zajtrk. Mlinar je vzel pijačo iz hladilnika. Veselo so se zajtrkovali. Tisti dan večer je začelo deževati. Otroci so še mnogo časa ne zvedli, da v mlinu ni elektrike. Čeki je pameten I Poznam enega psa, kije zelo pameten. Ta pes ednok spi pri gospodarju. Gospodar bere časopis in kadi cigareto. Da bere časopis, počasih zadrema. Cigaretni pepel spadne na časopis in se vžge papir. Pes je 73
