Bokor József (szerk.): Az anyanyelv a kétnyelvűségben - A Maribori Magyar Intézet kiadványai (Lendva - Maribor, 1999)
Kétnyelvűség és anyanyelvűség
politike, sredstvo fragmentiranja v smislu razdvajanja manjšinske skupnosti od njihovega matičnega zaledja in minimaliziranja njihovega števila ter tako tudi razvrednotenja. Več kot tisočletno sobivanje slovenske narodne manjšine in večinskega madžarskega naroda je imelo za posledice različne oblike neprikrite oz. prikrite asimilacije, kije bilo zlasti izrazito ob koncu 19. stoletja in neposredno po prvi in drugi svetovni. Kazalo seje v načrtni madžarizaciji območja, v uvajanju madžarskih šol, v priseljevanju madžarsko govorečega višjega sloja, v deportacijah, v ekonomski migraciji in emigraciji Slovencev. Porabje je bilo zlasti po drugi svetovni vojni (Titoizem, protijugoslavanska propaganda, hladna vojna, odnosi med Jugoslavijo in Madžarsko) območje podvojene marginalizacije, provincialnosti in obmejnosti. Na eni strani je šlo za administrativno razmejitev (tudi z minskim poljem in železno zaveso) od druge države, katere jezik je izvorni jezik Porabcev in s tem del njihove individualne biografije, na drugi strani pa za imaginarno mejo (a označeno s stražnimi stolpi), ki je vse do konca 80-ih let poleg geografske ločenosti pomenila tudi gospodarsko zaprtost območja (lovski rezervat, pogozdovanje) od širšega regionalnega okolja, v katerem je ta narodna skupnost klasificirana kot jezikovna manjšina. Podoba pretežno ruralnega območja se je začela spreminjati s pojavom industrializacije in urbanizacije, sprva zlasti okolica Monoštra in obmestja. Odpirale so se nove možnosti socialnega napredovanja, kar so mlajši tudi izkoristili, delno so se vključili v industrijsko, pretežno madžarsko okolje kot polkmetje ali dnevni migranti, nekateri pa so zaradi preživetja odhajali za zaslužkom tudi v večja industrijska središča zunaj dvojezičnega območja. Novo delavsko, redkeje uradniško identiteto je za njih že izražal madžarski jezik, ki je obljubljal bodočnost in simbolično predstavljal družbeno mobilnost. Tako je madžarski jezik dobil visok družbeni status. Pripadniki manjšine so morali na račun “madžarske identitete” primarni jezik socializacije velikokrat potlačiti ali opustiti. To dokazujejo tudi podatki glede etnične pripadnosti v popisu prebivalstva. Po ljudskem štetju leta 1990 seje za slovensko narodnost izreklo 1309, po maternem jeziku 1404, po občevalnem jeziku 1753 Porabcev (brez Monoštra, kjer živi cca. 800 Slovencev). Po ocenitvi manjšinskih lokalnih samouprav živi v Porabju okrog 4000 Slovencev. Na splošno so bili na tem območju dvojezični (ob različni stopnji obvladanja Jv) pripadniki manjšine, danes so dvojezični (ob različni stopnji obvladanja Jm), ali enojezični v Jv. Današnje porabsko slovenskomadžarsko dvojezičnost bi lahko opredelili kot enosmerno skupinsko dvojezičnost diglosičnega tipa (po Francescatu (1981) enostransko izolirano dvojezičnost) z večinoma zelo neuravnoteženim obvladanjem obeh jezikov in neenakovrednim družbenim položajem slovenskega jezika. Funkcionalno izgubljanje slovenskega jezika Izbiro jezikovne variante v Porabju pogojujejo poleg situacijskih dejavnikov zlasti sporazumevalna zmožnost govorcev v obeh jezikih, govornovedenjske navade skupnosti (v jezikovno mešani družbi komunicirajo v Jv) in odnos do maternega jezika. Jm se še najbolj pogosto sredstvo sporazumevanja v ožjem družinskem krogu pri starejši generaciji, pri mlajši je izbira med dvema jezikoma v korist madžarščine. V večini dvojezičnih krajev postaja struktura srednje in mlajše generacije vse bolj mešana (mešani zakoni, priseljenci, madžarsko govoreči sosedje), tako se možnosti za jezikovno interakcijo v slovenščini omejene tudi v neposredni lokalni družbi. V jezikovno mešanih družinah otrokom slovenskega jezika ne posredujejo več, interakcija poteka v slovenščini le še v intimni situaciji s starimi strarši, a tudi takih primerov je čedalje manj oz. v mnogih primerih v mešanem oz. vmesnem jeziku, v zadnjem času pa največkrat sploh samo še v madžarščini, kar pomeni izločevanje slovenščine tudi v ožjem družinskem okolju. V vsakdanjem poklicnem in javnem življenju slovenščino kot sporazumevalni jezik situacijsko zamenja madžarščina. 41
