Bokor József (szerk.): Az anyanyelv a kétnyelvűségben - A Maribori Magyar Intézet kiadványai (Lendva - Maribor, 1999)
Kétnyelvűség és anyanyelvűség
Asimilacijo manjšinske skupnosti je mogoče dokumentirati prav s proučevanjem procesa opuščanja in izgubljanja jezika, ker ta dokazuje, da nezadostno delujejo tisti mehanizmi jezikovne socializacije, ki naj bi zagotavljali transimisijo Jm. To velja za vse socializacijske agense, za družino, vrstniške skupine, izobraževalne institucije kot tudi za zaposlitveno področje in medije. Opazno upadanje družinske socializacije kažejo podatki, da večina mlajše generacije govori z otroki pretežno madžarsko. Zaradi manjkajočega slovensko govorečega družbenega okolja in vse bolj pogostih nestabilnih govornovedenjskih navad, pogojenih s situacijskimi (komunikacija v obeh ali pretežno v madžarskem jeziku) in jezikovnokompetenčnimi razlogi mlajša generacija vse bolj izgublja čut za razlikovanje med LI in L2. Medtem ko se je večina starejših socializirala v domačem vernakularju, je danes pri najmlajši generaciji zaznaven pojav, da L1 ni več slovenski materni jezik, temveč večinski jezik družbenega okolja. To je svojevrsten pojav, ko se L1 ne pokriva s pojmom maternega jezika, z jezikom etničnega izvora, ampak se ta pojavlja in osvaja kot L2 pretežno institucionalno, v vzgojnoizobraževalnih ustanovah. Šola je bila do zdaj tako rekoč edina državna ustanova, kije slovenskemu jeziku dajala ugled uradnega jezika, toda le na ravni pouka slovenščine kot učnega predmeta, medtem ko je občevalni jezik v šoli kakor tudi jezik šolske administracije izključno madžarski jezik. Porabski model narodnostne šole z madžarskim učnim jezikom in slovenščino kot učnim predmetom, pa ne more odpraviti jezikovnega primanjkljaja v okolju, predvsem ker materni jezik ni učni jezik, torej je izgubil svoj instrumentalni značaj in se je spremenil v cilj, šola sama pa ni govorni položaj (saj je jezik sporazumevanja med učiteljem in učenci le pri uri slovenskega jezika in še tam omejeno, v reduciranem kodu), zato ne more v zadovoljivi meri razvijati slovenske sporazumevalne zmožnosti učencev in njihovih govornovedenjskih navad ter tako vplivati na ohranjanje jezika. Osvajanje maternega jezika v šoli se ne dopolnjuje s spontanim učenjem iz okolja, ker Jm nima dostopa do celih področij javne jezikovne rabe, se znanje slovenščine, vezano na ta področja, ne more razviti zunaj šole. V takih učnih razmerah pa učenci v maternem jeziku ne morejo dobiti zadostne izobrazbe, zlasti ne v njegovi knjižni varianti. Raziskave s tega področja so pokazale, da je madžarski jezik zavzel dominantno vlogo se samo glede rabe, ampak dominira tudi glede jezikovne kompetence, tako ožje slovnične, leksikalne, glasoslovne in besediloslovne kompetence, ki se manifestira v različnih performancah (tj. v performanci jezikovne produkcije, recepcije in evalvacije, prim. Dressier 1985), kakor tudi glede širše sporazumevalne zmožnosti, ki vključuje tudi obvladanje pravil za rabo in izbiro jezikovnih sredstev v skladu s sociolingvističnimi in pragmatičnimi dejavniki. V javni formalni sferi (razen delno v šoli) dejansko ni priložnosti za kodno izbiro, saj se vse socialne vloge v teh položajih realizirajo v Jv (državna administracija, uprava, sodstvo, banke, zdravstvo ipd.) tudi po statusnih spremembah Jm na formalno pravni ravni, ker administrativno-upravni kader slovenščine ne obvlada, prav tako pa dvojezični govorci ne obvladajo ustreznih funkcijskih zvrsti standardnega slovenskega jezika. V neformalni javni sferi so se sicer nekateri govorni položaji pokazali primernejši za rabo slovenskega jezika, v teh je kodna izbira subjektivno arbitrarna, odvisna je od dejavnikov govornega dogodka (udeležencev v govornem dogodku, teme, sporočanjske namere, kanala, žanra ipd.), toda tudi tu je čedalje manj funkcionalne kodne menjave, temveč prihaja do mešanje kodov oz. do uporabe samo večinskih kodov predvsem zaradi slovarske vrzeli v Jm, nepoznavanja ustreznih slovenskih izrazov oz. preprosto zato, ker se jim zdi madžarščina za javno sfero ustreznejši kod. Proces jezikovne zamenjave (pod nekdanjim pritiskom, kije močno poudarjal dobro osvojenost Jv zaradi večje možnosti napredovanja, asimilacije in tudi strahu, vezanega na neprijetni zgodovinski spomin) najbolj napreduje v jezikovno mešanih družinah, a tudi v družinskih situacijah, kjer manjka komunikacija s pripadniki starejše generacije. Problem ohranjanja slovenskega jezika kot Jm v madžarskem družbenem kontekstu sta bila pravni 42
