Kovács Attila (szerk.): Hova megyünk, bajtársak? - Világnak! Szlovénia és az '56-os magyar menekültek (Ljubljana - Lendva, 2016)
Tartalomjegyzék
drugi pa iz smeri Pinc. Vaščani so jim nudili vso možno pomoč. Pozderec se še spominja, daje ob neki priložnosti, ko so vvasi slavili poroko, lendavski taksist János Csih (oziroma Janči, kot so ga vsi poznali) v spremstvu policistov proti Lendavi peljal od šest do osem beguncev; gospodar in starešina sta jih povabila med svate in jih obilno pogostila. Povedal je tudi, da je János Csih v tistem obdobju begunce iz Pinc v Lendavo prevažal tudi po večkrat dnevno, kar je potrdila tudi taksistova hči Ilus Kotnjek (1942). Gospa Ilus je omenila, da je veliko beguncev pred tem živelo v naseljih Lenti in Lovászi, njen oče pa je nekatere med njimi spoznal že med drugo svetovno vojno, ko je delal pri naftni družbi v Lovásziju (natančneje v naselju Kútfej). Številne begunce so nato začasno namestili v zgradbi kopališča v Radencih. Po pripovedovanju gospe Ilus jih je njen oče vsak teden obiskal ter jim nosil hrano, oblačila in druge nujne reči. Ludvik Žižek (1941) iz Čentibe meni, da mnogi niso upali pomagati beguncem, ker jih je bilo strah pred preganjanjem jugoslovanske oblasti. Omenil pa je tudi druge, tragične in zaskrbljujoče dogodke. Enega od podobnih tragičnih dogodkov se spominja tudi Mária Dragosics (1944), rojena Horváth, iz Gornjega Lakoša, ki je prav tako odraščala v Čentibi. Bila je namreč na pogrebu deklice, ki je izgubila življenje med prečkanjem meje. Tragično dekličino smrt je povzročil strel iz puške, ki se je sprožila v rokah njenega očeta med prehajanjem bodeče žice na meji. Belo obleko, v kateri so jo pokopali na čentibskem pokopališču, ji je zašila Marijina teta. Nesrečna družina je po tem dogodku v Čentibi pri očetovih starših ostala še dve leti, nato pa so odpotovali v Avstrijo. Čez nekaj časa so se izselili v Venezuelo. Ilona Bagladi (1947) je bila sicer Lendavčanka, a je hodila v dolgovaško osnovno šolo, kjer je obiskovala madžarski razred. Nekega dne, ko so se otroci vračali iz šole, so videli, da so v zgradbo policije, ki je bila takrat na trgu poleg župnijske cerkve Sv. Katarine (danes je tam parkirišče), vodili begunce. V popoldanskih urah se je Ilona vrnila, zbrala pogum in se jim približala. Začela seje pogovarjati z deklico svoje starosti in njeno mamo, o čemer je pozneje poročala tudi staršem. Mati je zanje pripravila hlebec kruha, skodelico masti in nekaj jabolk. Ko jim je Ilona prinesla pripravljeno hrano, jo je policaj vprašal, ali jih pozna; odgovorila je, da ne. Naslednji dan, ko se je spet vrnila, beguncev ni bilo več, saj so jih medtem že odpeljali. Anna Kovács (1943), (rojena Kovácsics), iz Dolge vasi je povedala, da je neko soboto v novembru 1956, še pred prihodom sovjetske vojske, državno mejo pri Rédicsu prestopil konvoj 15 do 20 madžarskih vojaških vozil. Ustavili so se pri dolgovaškem pokopališču, kamor jim je Anna odnesla sveže pečeni kruh in mleko. Kot se spominja, se je v prvem vozilu peljal poveljnik z družino, njegovi lačni otroci pa so prejete dobrote 75
