Kovács Attila (szerk.): Hova megyünk, bajtársak? - Világnak! Szlovénia és az '56-os magyar menekültek (Ljubljana - Lendva, 2016)
Tartalomjegyzék
prav v ta namen. Kot se Mária spominja, so begunci nepretrgoma prihajali kar nekaj časa in v velikem številu. Prihajali so posamezniki pa tudi veliko družin, ki so na ozemlje takratne Jugoslavije stopili prav v okolici Blikeša. Graničarji (mejni stražarji) so z njimi ravnali zelo človeško. Dogajalo seje celo, da so pozimi, ko je zapadel sneg, očistili cesto do karavle ter s tem olajšali prevoz iz vasi. Skoraj vsi prebežniki so tamkajšnjim ljudem pripovedovali o svojem življenju in trpljenju. Mária meni, da je večini beguncev na Madžarskem grozila resna nevarnost, vendar je bilo med njimi tudi nekaj takšnih, ki niso pobegnili pred trpinčenjem, temveč so bili nezadovoljni z življenjskim standardom v domovini. Márijin soprog László Fehér (1933) iz Kapce se je v tem obdobju šolal v Subotici. Učitelji o dogodkih niso želeli govoriti; verjetno so za to imeli svoje razloge. Mejnega odseka v Bački begunci običajno niso prestopali oziroma so ga uporabljali veliko redkeje kot del državne meje v Prekmurju. Tudi Lászlu je iz tega obdobja v spominu ostala zanimiva zgodba. Ko je ob koncu leta 1956 z vlakom potoval domov, je v Čakovcu od neke madžarske begunske družine kupil dragocen fotografski aparat.14 Árpád Salamon (1930) iz Subotice, kije med madžarsko vstajo leta 1956 poučeval v Dolnji Lendavi, je pripovedoval o svoji takratni predanosti, odločnosti. Z Józsefem Horváthom, enim od lokalnih učiteljev, sta se dogovorila, da bosta, če bo treba, odpotovala v Budimpešto in pomagala pri reševanju madžarske »zadeve«. Za zamisel je izvedela UDBA, zaradi česar seje na seznamu zloglasne organizacije znašel tudi Árpád. Lokalni partijski vodja jih je celo poklical na zagovor, vendar na srečo večjih težav nista imela. Po svojih močeh sta pozneje pomagala beguncem, predvsem otrokom, ki so »za krajši čas obiskovali lendavsko osnovno šolo«.15 Ko se je oktobra 1956 na Madžarskem progresivni sloj družbe uprl dotedanjemu sistemu in Sovjetom, so tudi Ferenc Juretics (1932) iz Kapce in njegovi prijatelji dogodke doživljali kot izziv. Vseh 20 oz. 25 narodno zavednih madžarskih mladeničev se je strinjalo, da je upornikom treba nekako pomagati. Bili so pripravljeni, če bo treba, »da gredo pač streljat«. Kot se spominja Ferenc, je jugoslovanska oblast takoj po izbruhu madžarske vstaje varovanje meje v Prekmurju močno okrepila. Kljub številnim graničarjem in policajem so se mladeniči neko noč, »ko je že kazalo, da revolucija ne bo uspela«, oborožili in krenili proti madžarsko-jugoslovanski meji, odločeni, da gredo na Madžar-14 Göncz László: Egy lelkes pedagógus-házaspár emlékei. 144-164. 15 Göncz László: Szabadka szellemi öröksége formálta - Salamon Árpád (szociográfia). 90-97. 71
