Kovács Attila (szerk.): Hova megyünk, bajtársak? - Világnak! Szlovénia és az '56-os magyar menekültek (Ljubljana - Lendva, 2016)
Tartalomjegyzék
sko in sodelujejo v vstaji. Večina mladih, tako tudi Ferenc, je nezakonito posedovala orožje. Prestop meje so načrtovali na odseku nekaj sto metrov zahodno od poznejšega mejnega prehoda Dolga vas-Rédics, ob potoku Borosnak, a jim ni uspelo, saj so jih graničarji kmalu odkrili. Skupino so neposredno pred državno mejo obkolili, jim ukazali, naj predajo orožje in se nemudoma vrnejo domov. Tako se je tudi zgodilo, prestrašeni mladeniči so se kar najhitreje vrnili domov. Tri dni pozneje je policija aretirala glavnega organizatorja, izkušenejšega moža iz Dolgovaških goric. Ob tem so se vsi zelo prestrašili in so v strahu čakali, kakšne vrste maščevanja bodo deležni. V naslednjih dneh je policija na zaslišanje odpeljala še dve ali tri osebe, a so jih takoj izpustili. Ferenc je priznal, da občutek strahu in negotovosti niti pozneje ni izginil, kar je - hkrati z željo po boljšem življenjskem standardu - močno vplivalo na to, da so se številni med njimi odločili za odhod in dokončno slovo od Jugoslavije. Tako se je štirinajst mladeničev iz skupine, ki jo je omenil Ferenc, odločilo za ilegalni prestop avstrijsko-jugoslovanske meje. Na pot so krenili 6. decembra 1956 ter s seboj tudi tokrat vzeli orožje. Odločeni so bili, da bodo streljali na vsakogar, ki jih bo želel ustaviti ali jim ovirati prehod. Na srečo med potjo niso imeli nevšečnosti in so vsi srečno prispeli na drugo stran. Ferenc Juretics je pozneje odšel v Kanado, kjer živi še danes.16 Ernő Eőry (1936) iz Hodoša je pripovedoval, daje o dogodkih na Madžarskem izvedel šele ob odhodu v vojsko. Kaj natančno se je na Madžarskem dogajalo, ni vedel. Častniki jugoslovanske vojske so jim govorili o protirevolucionarnih nemirih ter jih ustrahovali, da je madžarska vojska že v pripravljenosti in na drugi strani meje čaka, kdaj bo lahko vdrla v Jugoslavijo. Ernő je vojsko služil sorazmerno blizu meje, v Bjelovaru, zato so napetost in živčnost vojske tam še zlasti močno občutili. V polni vojni pripravljenosti so dva polna tedna čakali na napad madžarske vojske. Ukaz o ukinitvi vojnega stanja je prišel šele po sovjetskem »zatrtju protirevolucije«.17 Ferenc Hajós (1935), prvi veleposlanik Slovenije na Madžarskem po osamosvojitvi, se spominja, da so njega in ožje prijatelje, ki so študirali na zagrebški fakulteti in sodelovali pri delu Madžarskega kulturnega društva Ady Endre, dogodki na Madžarskem leta 1956 močno navdušili. Tudi nekateri med njimi so razmišljali, da bi se kot prostovoljci borili skupaj z madžarskimi revolucionarji. Med njimi je bil tudi »preveč vnet« študent, ki so ga zaradi simpatizerstva celo zaprli. 16 Rokopis avtorja. 17 Göncz László: Egy peremvidék hírmondói. 141-152. 72
