Kovács Attila (szerk.): Hova megyünk, bajtársak? - Világnak! Szlovénia és az '56-os magyar menekültek (Ljubljana - Lendva, 2016)
Tartalomjegyzék
informacij, slovenski časniki niso bili zadosten vir informacij. Prebivalci, ki so običajno prebirali vojvodinski dnevnik Magyar Szó (Madžarska beseda), katerega uvodnik in celostranska poročila so jim o hitro odvijajočih se dogodkih nudili obilo informacij, so v primerjavi s slovenskimi časniki bolj cenili celo madžarsko prilogo Pomurskega vestnika. Toda ton jugoslovanskega propagandnega stroja se je kmalu spremenil: »Dobro se spominjam, daje časnik Magyar Szó madžarsko vstajo v začetku še navdušeno podpiral. Tudi prekmurski Madžari so verjeli, da bodo pristaši Imreja Nagya uspeli izbojevati svobodo in neodvisnost madžarskega naroda [...] Solidarnosti, ki jo je jugoslovanska vlada pokazala do sodelujočih in vodij madžarske vstaje, seje veselilo tudi ljudstvo. Srca prekmurskih Madžarov so bila polna nemirnega, a upanja polnega pričakovanja in so osvoboditev preganjanega madžarskega ljudstva iskreno pričakovali.«6 Nato pa so iz madžarske prestolnice, epicentra vstaje, začele prihajati vse bridkejše novice, s pozivom ruskih enot pa je bilo še očitneje, da so revolucijo oz. vstajo zatrli. »Ko so Imre Nagy in njegovi pristaši dobili zatočišče na jugoslovanskem veleposlaništvu, je razburjenje v pokrajini znova naraslo: Tam so na varnem. [...] Toda počasi so se upanja razblinila, in ko sojih odpeljali na neznano lokacijo, je ljudi preplavila velika otožnost. Prišlo je do izdajstva. Tito se jim je odrekel.« Zaradi spremenjenega načina poročanja in »redkobesednega« komentiranja madžarskih dogodkov je senca padla tudi na jugoslovanski tisk, za katerega so mnogi menili, daje svoboden in demokratičen. S čustvi obogateno poročilo o solidarnosti prekmurskih Madžarov do samovolji prepuščenega madžarskega naroda se končuje z besedami: »Ko je svoje ogrinjalo obrnil tudi vojvodinski časnik Magyar Szó in Imreja Nagya začel obsojati, seje zamajala tudi vera ljudi. Prevladala sta negotovost in informacijski kaos. Tukajšnji ljudje so Jánosa Kádárja sprejeli s številnimi dvomi. Kmalu je postalo jasno, da so vstajo zatrli.«7 6 Prav tam. 157. 7 Prav tam. 158-159. 13
