Tantalics Béla - Tomšič Tibor (szerk.): Elbeszélt történelem, visszaemlékezések (Lendva, 2012)

A Szlovéniában készült interjúk / Intervjuji izvedeni v Sloveniji

ELBESZÉLT TÖRTÉNELEM, VISSZAEMLÉKEZÉSEK / PRIPOVEDNA ZGODOVINA, SPOMINI NA ZGODOVINSKE DOGODKE

10. Mária Német:

STARŠE SO ODPELJALI V TABORIŠČE

Imela sem srečno otroštvo. Šolo sem začela obiskovati leta 1933. Rada sem imela šolo in bila sem dobra učenka. Po končani osnovni šoli sem želela - če kaj več ne - končati vsaj srednjo šolo, ampak v tistih časih si kmetje, kot mi, tega nismo mogli privoščiti. Ni bilo štipendij, ni bilo avtobusa. Ljudsko šolo v Lendavi bi lahko obiskovala edino peš. Nadaljevanje mojega izobraževanja se tako ni uresničilo in ostala sem doma. Kljub temu sem se dobro znašla v vseh preizkušnjah, ki mi jih je postavilo življenje. Nekoč niso samo odrasli delali - tudi otroci so morali pomagati pri opravilih. Preden sem šla v šolo, sem morala nasekati repo. Ko smo šli žet, smo morali izdelati vrvi iz pšenice ali rži. Pri mlačvi, če kaj drugega nismo zmogli, smo nosili pleve. Kljub temu smo imeli tudi čas za igro. Tudi zato, ker se ni bilo potrebno toliko učiti kot danes, pa tudi domačih nalog smo imeli manj.

Ko sem bila stara 18 let - med drugo svetovno vojno, leta 1945 - smo se že veselili konca vojne. Ampak ravno takrat sem se poškodovala. Z bratom sva hodila po sadovnjaku, kjer sva našla ročno granato. Pokazala sem mu: »Glej, granata!« On jo je vzel v roke, jo začel zvijati in granato je razneslo. Odpeljali so naju v bolnišnico v Čakovec, kjer sem se zdravila tri mesece. Brat je žal po štirih mesecih v bolnišnici umrl. Po treh mesecih v bolnišnici sem se vrnila domov. Danes dobivam invalidsko pokojnino, kar pa ne odtehta žalosti in bolečin od takrat. Rane so se zacelile, a moja duša se ne bo nikoli. Vse to me bo spremljalo do groba.

Med tem so od doma najina starša odpeljali v taborišče v Hrastovec. Zakaj? Tega še danes nihče ne ve pojasniti. Ničesar nista bila kriva. To, da nista ničesar zakrivila, so jima povedali tudi v taborišču.

Po poroki seje mož s spodnje Kapce priselil k nam. Po smrti očeta seje družinska kmetija razdelila. Z možem sva tako začela skupno življenje dobesedno iz nič. Varčevala sva in veliko delala. Najprej sva si kupila kosilnico, kije pri kmetijskih opravilih predstavljala izredno veliko pomoč. Leta 1972 smo kupili prvi traktor. Počasi sva kmetijo opremila tudi z ostalimi nepogrešljivimi kmetijskimi stroji.

Nekoč je bilo na vasi povsem drugače kot danes. Mladeniči so vsak večer prepevali. Danes mladina ne pozna nobene stare pesmi več. Ob večerih so se sosedje zbrali in pokramljali. Danes tega ni več, danes vsi hitijo. Zdi se mi, da so nekoč ljudje bili bolj vedri kot dandanes. Ko so šli pobirat koruzo, so prepevali. Prepevali so tudi pri ličkanju koruze, prav tako pri luščenju bučnih semen in česanju perja. Naši sosedje so bili revni, a je sosed kljub temu vsak večer utrgal list s hruške, s katerim je piskal in prepeval. Nekoč so vsi bili boljše volje kot danes.