Tantalics Béla - Tomšič Tibor (szerk.): Elbeszélt történelem, visszaemlékezések (Lendva, 2012)
A Magyarországon készült interjúk / Intervjuji izvedeni na Madžarskem
ORALHISTORY.hu Elmondta: Csabai Hugó, aki Sárváron 1941. október 24-én született. Anyja neve: Balhási Mária. A POFOSZ Zala Megyei elnöki megbízatását látja el 1999 óta. A Köztársasági Érdemrend Lovagkeresztje kitüntetést kapta 2009. október 23-án. 3. Hugó Csabai: KOT OTROK V VIHARJU ZGODOVINE V revoluciji leta 1956 sem sodeloval v Sárvárju. Star sem bil 16 let, ko smo morali pobegniti v Avstrijo. Nato smo izbrali Švedsko. Mene, ker sem bil mladoleten, so poslali k družini s kmetijo v mesto Lund. Tam smo delali. Po enem letu sem se na 'klic domovine' vrnil domov. Ta 'klic domovine' je bil tak:„lzgubljeni mladi, pridite domov, ne bo vam nič žalega." Verjeli smo temu klicu in smo se po enem letu na Švedskem v Telleborgu vkrcali na ladjo, ki je peljala proti NDR. Ko smo pripluli v Sassnitz, je bilo vsem čudno, saj smo na obali videli sovjetske in vzhodno-nemške vojake v temnih oblekah in s strojnicami. Od tu ni bilo več poti nazaj. Pri sebi smo imeli sad našega enoletnega dela: dva kovčka in en mali motor. Po tistem, ko smo se izkrcali, so nas pospremili v neko stavbo, kjer so nas hoteli zaslišati. Zasliševanje ni uspelo, saj ni bilo zraven nobenega tolmača. En dan smo bili zaprti. Naslednji dan so nas policisti v civilu z vlakom odpeljali v Berlin. Po enem dnevu v Berlinu so nas peljali z drugim spremstvom proti Dresdnu, nato pa na Češkoslovaško. Na poti za Bratislavo smo zagledali most čez Donavo pri Komáromu. Takrat so zaprli kupeje. Tu nas je bilo že več na vlaku, ne samo midva, bili so tudi iz Zahodne Nemčije. Kmalu so se pojavili civilni detektivi, ki so nas pospremili na tožilstvo v Komáromu. Uspelo nam je še videti, da so motorje iz vagonov za prtljago odpeljali (vrnili so nam jih približno po letu dni). V Komáromu so nas usmerili v eno sobo in znova se je začel niz zasliševanj. Nekajkrat so odprli vrata in neki ljudje v civilu so poskušali izvedeti nekaj informacij. Znočilo seje in so nas odpeljali (seveda brez tega, da bi nam karkoli povedali) v Győr v zapore vojašnice varnostne službe (organizacija podobna KOS-u oz. kasnejši OB JLA). Tu je sledil niz novih zasliševanj. Najpogostejša vprašanja so bila:„Kaj si delal?", „Kje si bil?" Na zasliševanja so nas vodili posamično. Tisti, ki se je vrnil, nas je vedno opozoril, na kaj naj bomo pripravljeni, na katera vprašanja naj ne odgovarjamo, na kaj naj bomo pozorni. Ko sem bil na vrsti jaz, je zasliševalec celo raztrgal švedsko-madžarski slovar. Žal se jih po zasliševanju nekaj ni vrnilo med nas, ampak so jih po vsej verjetnosti odpeljali v zbirališče v Budimpešto. Po nizu zasliševanj so nas izpustili, saj iz nas niso izvlekli nobenih obremenilnih pričevanj. Kasneje seje izkazalo, da so takrat v Sárvárju že vedeli, da smo doma, seveda samo na policiji. Informacije je poskušala pridobivati policija. Vsak dan je bil kdo oz. jih je bilo več, ki sojih izpustili. Izmed nas treh, ki smo bili z zahodnega Podonavja, so mene izpustili prvega. Drug o drugem nismo vedeli kaj dosti, saj so se trudili, da bi nas izolirali. Ko sem prispel, so bili presenečeni tako v družini kot med tukajšnjimi prijatelji. Njiho19
