Tantalics Béla - Tomšič Tibor (szerk.): Elbeszélt történelem, visszaemlékezések (Lendva, 2012)

A Magyarországon készült interjúk / Intervjuji izvedeni na Madžarskem

ELBESZÉLT TÖRTÉNELEM, VISSZAEMLÉKEZÉSEK / PRIPOVEDNA ZGODOVINA, SPOMINI NA ZGODOVINSKE DOGODKE

vo prvo in kasneje pogostokrat ponovljeno vprašanje je bilo: „Zakaj si prišel domov? Kaj bo s tabo?"

Po nekaj dneh je prišla novica, da so izpustili tudi mojega prijatelja. Seveda sem se takoj odpravil k njemu. Povedal mi je, da so izpustili tudi tistega fanta iz Lovászija, ki je skupaj z njim izstopil z vlaka v Sárvárju, skupaj pa sta bila tudi v zaporu. Tam je zaradi lakote in žeje prodal svoj kovček z oblekami vred, da bi imel nekaj denarja ter da bi se kasneje z vlakom odpeljal domov v Lovászi. Med tem se je moj prijatelj odpravil domov k svoji družini. Fant iz Lovászija je zaradi veselja, da so ga izpustili, vsem, ki so bili v gostilni, plačeval pijačo. Na njegovo nesrečo sta bila v gostilni tudi dva člana delavske milice, ki sta postala pozorna nanj in na njegovo poslušalstvo. Kmalu zatem je delavska milica iz Sárvárja obkolila zgradbo in so ga odpeljali. Nas so prijatelji pravočasno obvestili, da naj ne gremo na železniško postajo. Mogoče je prav to bila naša sreča. Tega fanta iz Lovászija so žal odpeljali in ga obsodili zaradi ovadb, kot so nelojalnost, nedovoljeno odstopanje, vohunjenje. Take ovadbe so poskušali že v Győru dokazati tudi za nas. Zasliševalci so začeli govoriti tudi, da so nas na Zahodu rekrutirali in nas poslali domov, da bi vohunili.

Šele kasneje sem zvedel, da so 28. marca 1959 fanta iz Lovászija, 19-letnega Jánosa Berto usmrtili. Nikoli več ni videl Zale, Lovászija in svojcev. Njegove 'ugrabitelje' so nagradili z odlikovanji. Toliko je bila torej vredna Kádárjeva amnestija. „Izgubljeni mladi, pridite domov, ne bo vam nič žalega." Zato?

Tudi zame se je začelo 'nepozabno' obdobje. Opazovali so vsak moj korak, s kom se pogovarjam in o čem se pogovarjam. Družina je imela skoraj svojega policista, katerega naloga je bila, da opazuje mene, stalno nadleguje moje starše o tem, kje sem in s kom se srečujem. Moje starše je kar tikal in spraševal: „Kako sta vzgojila tega fanta?" Poskušal sem se zaposliti, ampak načelnik delavske milice meje vsakdan gnal na kontrolo. Če sem šel v kino, so me na koncu že čakali, izvlekli so me iz vrste in me peljali na zaslišanje. Bil sem pod stalnim nadzorom preiskovalcev. Poskušal sem končati srednjo šolo, a v drugem polletju so me poklicali k ravnatelju, ki mi je povedal, da sem ob koncu leta izključen iz šole. Moje življenje so enostavno uničili, postalo je neznosno. Šel sem v Budimpešto z upanjem, da je to velemesto in bom zapustil ozko gledišče lokalnih ljudi. Iz Budimpešte sem se moral vrniti, saj sem dopolnil 20 let. Sledil je obvezni vojaški nabor.

Uspelo se mi je zaposliti, ampak po kratkem času sem zaradi posredovanja prav tistega člana delavske milice, ki je imel na vesti življenje Jánosa Berte, dobil odpoved. Sledila so vojaška leta v Zalaegerszegu. Ampak kakšna leta! Prevzgojni polk! Že na začetku so me peljali na zaslišanje k varnostnemu oficirju (elhárító tiszt - podobno kot oficir KNOJ-a). V dveh letih služenja vojaškega roka sem bil skoraj vedno pod nadzorom enega varnostnega oficirja. Po končanju vojaščine sem se vrnil v Zalaegerszeg, saj nisem videl nobenega smisla v tem, da bi ostal v Sárvárju. Tu moje 'zgodovine' ni poznal skoraj noben, saj je bilo to že okoli leta 1963,1964. Seveda meje moja kartoteka spremljala vsepovsod. Na tej kartoteki pa je pisalo: »politično nezanesljiv«.

Do leta 1976 sem bil opazovanec pododdelka lll/ll Policijske uprave Železne županije. Agenti so o meni redno pisali poročila, ki so pristala v zgodovinskem arhivu služb državne varnosti. Osumili so me nedovoljenega prečkanja meje, nelojalnosti in vohunjenja.

20