Kolláth Anna (szerk.): A muravidéki kétnyelvű oktatás fél évszázada (Bielsko-Biala - Budapest - Kansas - Maribor - Praha, 2009)
2. Fejezet: A kétnyelvű oktatás Kárpát-medencei kontextusai - Alja Lipavic Oštir - Saša Jazbec: Dvojezično šolstvo v Prekmurju v evropskem kontekstu
Alja Lipavic Oštir, Saša Jazbec vseh zmožnosti pri različnih jezikih, zlasti zmožnosti pisnega sporočanja in bralnega razumevanja. Sicer stranski, a za manjšinske jezike zelo pomemben učinek SEJA je njegovo osredinjanje na večjezičnost. S tem zelo dviga ugled manjšinskih jezikov, ki v nekaterih regijah nimajo prestiža. SEJO namreč, kot je povedal eden izmed anketirancev študije, ‘homologira’ manjšinske in večinske jezike (Lotti 2007: 16). To pomeni, da posamezni jezik z opisi jezikovnih znanj, ki veljajo za različne jezike, postavlja v enak položaj z vsemi ostalimi jeziki, in to ne glede na razširjenost in status. Implementacija SEJA vzpodbuja učitelje in pisce učnih načrtov, da razmislijo o različnih zmožnostih istega jezika na različnih nivojih. V teh okvirih tako bolj ciljno razmišljajo o ciljih, vsebinah in obsegu, ki bi pripomogli k dvigu obvladovanja nivojev in posledično tudi k optimalni jezikovni politiki. Diskusije, ki temeljijo na SEJU, olajšajo mednarodno komunikacijo in primerljivost, kot take bi lahko zlasti za regionalne in manjšinske jezike predstavljale pomembno vez med njimi. Pri implementaciji SEJA za jezike regij in manjšin pa se pojavljajo tudi določene dileme. Zlasti sporen je predlog o univerzalnosti SEJA oz. o njegovi uporabi v kontekstu regionalnih in manjšinskih jezikov, saj je SEJO nastal v kontekstu in za kontekst učenja tujih jezikov. Manjšinski jezik in regionalni jezik pa ni tuji jezik, temveč je običajno prvi oz. materni jezik ali drugi jezik. Zmožnosti, ki jih SEJO določa za posamezne nivoje, tako po mnenju strokovnjakov (Krumm 2007, Little 2007 idr.) običajno niso enakovredno relevantne za materne govorce ali za govorce t. i. drugega jezika, kot so za posameznike, ki se učijo tuji jezik. SEJO se zelo pogosto nanaša na situacije, kjer gre za posameznika, ki se uči tuji jezik in se mora znati znajti v enojezičnem okolju (npr. na področju turizma). Situacija in zmožnosti ljudi, ki živijo v dvo- ali večjezičnem okolju, so drugačne: v takšnem okolju je raba več kot enega jezika običajna in vsakdanja. Ni vedno nujno, da jezik manjšine »preživi« oz. se dejansko dosledno uveljavlja v neki komunikacijski situaciji, saj ljudje običajno hitro preklopijo v večinski jezik. Krumm opozarja na to specifično večjezično situacijo, ki je SEJO ne zaznava in ne vrednoti, in sicer sposobnost preklapljanja večjezičnih govorcev (Krumm 2007: 669). Delno lahko ta pomislek zavrnemo z dejstvom, da je ena izmed zmožnosti, ki jo opisuje in definira SEJO, tudi mediacija. Tu gre za zmožnost posredovanja - prevajanja, interpretacije, parafraziranja, povzemanja - med dvema osebama, ki govorita različne jezike. V tem delu bi SEJO vsaj delno lahko zajel tudi to posebno sposobnost večjezičnih govorcev. 334
