Kolláth Anna (szerk.): A muravidéki kétnyelvű oktatás fél évszázada (Bielsko-Biala - Budapest - Kansas - Maribor - Praha, 2009)
I. Fejezet: A Muravidék és kétnyelvű oktatása - Elizabeta Bernjak: Hipoteze o reformi dvojezičnega šolstva v Prekmurju
Elizabeta Bernjak deklarirane pravice. Absolventi dvojezične osnovne in srednje šole, a tudi diplomanti razrednega pouka ter strokovnih predmetov na Pedagoški in Filozofski fakulteti Maribor izkazujejo v sporazumevalni zmožnosti v madžarskem jeziku veliko primanjkljajev, lahko bi rekli, da so funkcionalno premalo opismenjeni za enakovredno rabo manjšinske materinščine v javnih formalnih (tudi neformalnih) govornih položajih. Politično enakopravni status manjšinskega jezika v javnem življenju še ni zadostno zagotovilo za enakovredno rabo manjšinskega jezika v medkulturnem sporazumevanju. Dvosmerna dvojezičnost, ki predvideva obvladanje dveh jezikov tako pri pripadnikih manjšine kot večine, se je izrodila v poljezičnost z vidika obvladanja manjšinskega jezika tako pri učencih večinske kot tudi manjšinske skupnosti. Razlogi za to so v prvi vrsti sociokulturne narave: naravna asimilacija manjšine in opuščanje manjšinskega jezika, ki nima takega prestiža kot večinski jezik; politični pritiski na manjšino v preteklosti in iz tega izhajajoče stigmatiziranje manjšine; drugorazredni položaj manjšinskega jezika v javni upravni sferi; neob vladanj e manjšinskega jezika pri uradniškem sloju, zlasti pa pomanjkljiva jezikovna in na sploh sporazumevalna zmožnost v strokovni zvrsti manjšinskega jezika tudi pri pripadnikih manjšinske skupnosti, kar je v tesni povezanosti z neučinkovitim dvojezičnim poukom. Pripadnikom manjšine je sicer ponujena možnost usvajanja materinščine kot prvega jezika pri predmetu madžarski jezik in književnost, a obstaja tudi opcija, da madžarščino izberejo kot drugi jezik oz. jezik okolja; programa se močno razlikujeta po težavnostni stopnji, zato madžarski starši svoje otroke v čedalje večji meri vpisujejo k madžarščini kot drugemu jeziku. V tej skupini usvajajo madžarščino tudi učenci slovenskega porekla, ki v šolo vstopajo največkrat z izredno pomanjkljivim znanjem madžarščine, ali pa je sploh ne obvladajo. Z notranjo diferenciacijo ni mogoče odpraviti jezikovnih primanjkljajev madžarskih, še manj pa slovenskih učencev. Tako madžarski učenci dosežejo le prvi sporazumevalni prag pri svoji materinščini, slovenski učenci pa se ne približajo niti minimalnemu pragu. Idealno bi seveda bilo, če bi se učenci madžarskega maternega jezika odločili za pouk madžarščine kot materinščine (madžarščina 1), toda praksa kaže, da bo število učencev v tej skupini čedalje bolj upadalo. Še večji problemi se kažejo pri t. i. dvojezičnih (tj. nejezikovnih) predmetih. Osnova za dvojezični pouk je obvladanje dveh součnih jezikov, pomanjkljivo usvojen jezik ne omogoča pridobivanja vednosti in znanj pri specifičnih strokovnih predmetih. Dvojezična didaktika se pretežno uveljavlja kot prevajanje iz enega v drug jezik, največkrat pa le kot podajanje terminov v madžarščini. Tako učenci ne usvojijo potrebnega strokovnega diskurza, ki je potreben za nemoteno funkcionalno dvojezičnost v vsakdanjem življenju skupnosti. Na učiteljeva vprašanja v obeh jezikih večina učencev odgovarja v slovenskem jeziku. V praksi seje uveljavilo zapisovanje izoliranih strokovnih izrazov (redko se zahteva njihova dejanska raba), namesto da bi se izrazi podajali v popolnih 124
