Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)
Montázsok és fragmentumok
oddaljena od Slovenije samo nekaj kilometrov. Ste potrebovali samoto ali je bil za to selitev kakšen drug razlog? Brez dvoma, to je bila stroga notranja emigracija. Neka druga osamitev v splošni osamitvi. Toda v resnici je bilo to edino, kar sem lahko storil v interesu svojega dela. Po približno dvajsetih letih dobivamo v roke Vzporedne zgodbe, ki mnogim pomenijo vrh umetniške artikulacije. To je mogočno delo, opus magnum, v katerem najdemo vse tako imenovane tabu teme, od homoseksualnosti in erotike do poskusa poboja evropskega judovstva kot pomenljivega zgodovinskega dejanja. Vse te stvari, ki se dotikajo med sabo skozi kulturne toposé, tvorijo mogočno silo umetnine. Kaj vse potrebuje pisatelj za to, da bi lahko podal vse to nakopičeno vedenje? Na kratko: kako je nastajalo to delo? Veijetno je nastalo iz nekega velikega zevajočega manka. Knjigo spominov sem lahko končal samo tako, da sem med pisanjem obračunaval z vsem, česar v tem delu nisem uspel rešiti. Nemara ne gre pri tem za mojo nenadarjenost, čeprav me je zaposlovalo tudi to vprašanje, ampak za to, da zadeve znotraj naše kulture niso bile razrešljive. Tega človek ne more tako zlahka pomesti pod preprogo kot svoje napake. Če neki prozaist neprestano poračunava z nečim takšnim, recimo, da resno jemlje vprašanja svojega početja, potem oblikuje njegovo naslednje delo ravno to dejanje poračunavanja in kanalizira njegovo domišljijo. Zakaj je pravzaprav treba končati roman? Od kod izvira naša predstava, da je rojstvo začetek našega življenja, smrt pa njegov konec? Ali moderno romaneskno pripovedništvo ne prepisuje samo napačnih vzročnostnih povezav, ustvarjenih po nekih življenjskih tirnicah? Ali če ostaneva pri vprašanjih, ki ste mi jih zastavili, in sicer 253
