Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Montázsok és fragmentumok

letu spuščal k breznom, ki se odpirajo v brezno.” Spomin mu deluje kot zbiralna leča v kameri obskuri, zgosti vse, preda se enciklopediji pogrošne književnosti, se zapraši skozi knjige, stripe, brošure, revije, gramofonske plošče, šolske zvezke ter prodre v skrivnosti življenja in razkrivanja samega sebe. V upanju in veri, da živimo v treh trenutkih: čakanju, pozornosti in spominu, je že skoraj na pravi poti samospoznanja, nato ob ponovni kapi pride do presenedjivega preobrata. Yambo s pomočjo stripa z večbarvno naslovnico Skrivnostni plamen kraljice Loane nenadoma okusi svojo magdalenico, pot na Solaro je naposled le dobila pomen. „Besedna zveza, kakršna je skrivnostni plamen, me je očarala, da ne govorim o zelo ljubkem imenu Loana. Vsa leta otroštva in nemara tudi poznejša sem preživel v negovanju zvoka, ne pa podobe. Ko je bila „zgodovinska” Loana že pozabljena, sem se še naprej gnal za besedno avro drugih skrivnostnih plamenov. In leta pozneje sem v svojem razdejanem spominu spet aktiviral ime nekega plamena, da bi z njim opisal odjek pozabljenih užitkov.” Bila je Lila, neuslišana ljubezen, globoko zakopano čustvo. „Motil sem se: kakor vsi zaljubljenci sem ji dal svoje srce in jo prosil, naj stori to, kar sem storil jaz, a to se pač dogaja že tisočletja. Drugače ne bi bilo literature (in življenja).”

Močno opazna postmodernistična predpostavka, to je vzpostavitev dialoga literature z literaturo, v labirintu fragmentov, citatnosti, intertekstualnosti, avtoreferencialnosti, literarne aluzije, ki jih Eco niza stran za stranjo, hkrati otežuje razumevanje, bralec se težko dokoplje do (kvazi)rešitve, obenem dopušča vnos bralčevega intelekta, okusa, preferenc, redsodkov, občutkov, gledišč, torej uvaja interpretatorja v igro organske vitalnosti umetnosti. Odprto delo!?

239