Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Irodalmi kettőstükrök és mikrokozmoszok

Usodnost bivanja

(Igor Stiks: Elijev stol)

Usodno spoznanje resnice petdesedetnega pisatelja Richarda Richterja, da je vse tisto, na kar se je njegovo življenje naslanjalo, laž, slepilo, prevara, daje narativni okvir romana Elijev stol hrvaškega pisatelja Igorja Stiksa (1977). Avtor v semantično polje vrinja ogromno različnih diskurzov, iz katerih se v končni fazi izoblikuje celota, pretkana, dobro funkcioniram konstrukcija, Iger se konture intertekstualnih elementov popolnoma zabrišejo. Richter se po emocionalni krizi in razpadu zakona vrne v rodni Dunaj, kjer ga po najdeni modri beležnici meander življenja ponese v Sarajevo. Piše se leto 1992. Sarajevo: mesto „igre groze” s krvniki, z žrtvami, opazovalci; milje, v katerega pride, da bi uspel rekonstruirati tok in rokave svoje (ne)sreče. Kot pomembni točki pragmatične dimenzije dela postaneta parateksta Kralj Ojdip in Odiseja. Aluzivni priklic znanega iz grške tragedije, „umrl boš in se rodil tistega dne”, potrdi vse slutnje in spoznanja. Po dramaturški strukturi grške drame Richter ne upravlja s svojo usodo in kakor ni bil Ojdip tujec v Tebah, tako on ne bo v Sarajevu. Pred njim se odpre preteklost, ki nikoli ni bila sedanjost. Potovanje v „zbrisan sodobni Babilon” ga je stkalo s pravim prijateljstvom in s čisto, pa vendar (nezavedno) umazano ljubeznijo, ki je trajala pet nepozabnih dni. Metafori celotne mojstrovine sta Mesto in Kri.

Stiks postavi v romanu čudovit spomenik svojemu rojstnemu kraju: Sarajevo je zadnje v nizu prekletstva, „ki počasi briše z obličja zemlje mesta, v katerih so se vere, narodi, jeziki in toni zmešali, kakor igralne karte”, kjer duša skupaj z ljudmi izginja v grobove. Z Mestom se v bistvu konča zgodovina dvajsetega stoletja. Ključna epizoda Elijevega

195