Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Irodalmi kettőstükrök és mikrokozmoszok

stola je Richterjeva potopljenost v stol v eni izmed sarajevskih sinagog. V stol, v katerem je ritual vstopanja v skupnost pri Judih udejanjen z ritualom obrezovanja. Tragični junak je sedel nanj naključno, ne vedoč, da je iskana identiteta najdena. Metaforično smo vsi postavljeni v Elijev stol, če se posameznikova identiteta določa po poreklu staršev. Zatorej je Richter dvakrat sedel v ta stol: prvič kot potomec Heinricha Richterja, nemškega vojaka, drugič kot sin sarajevskega Juda Jakoba Snajderja. Stiks z neverjetno prefinjenostjo v izoblikovano fabulo integrira Derridajev filozofski diskurz o kolektivni pripadnosti in iskanju identitete sodobnega človeka. Kakor vrhunski detektiv ojdipovskega tipa Richter v obleganem mestu reši svoj problem: najde krvnega očeta, svojo identiteto in veliko ljubezen, polsestro Almo. Z igro imen ter jezikom, ki se useda v kulturni spomin, ni več vprašljivo, kdo je preganjalec in kdo preganjani, kdo je sodnik (Richter) in kdo kroji (Schneider) usodo glavnega protagonista. Arhetipska tragedija posameznika, ki živi v večnem neznanju, oziroma prepletenost intimne drame s tragedijo mesta, z usodo evropskega židovstva ter z usodo balkanskih narodov je pri Stiksu izpiljena do popolnosti.

Bravuroznost romana prihaja prek metatekstualnih refleksij, kodov, znakov in splošnih tekstov kulture. Spoznanje, da gre pri tem za alkimijsko preurejanje iz nižje konstituiranih stvari v višje transformacije, je del intelektualnega, tj. estetskega doživljanja, v katerem so udeleženi le tisti, ki so sposobni odkriti to skrito umetniško igro, njen pomen, intencionalnost.

196