Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Irodalmi kettőstükrök és mikrokozmoszok

Naš poglavitni srednjeevropski sindrom pa se še vedno kaže v tem, da so naše oči uprte v širni svet - na Zahod, a bi lahko brez vsake zadrege pokukali tudi na Vzhod in Jug. Zgrešena teza množice je namreč, da se dobra literatura in kritika merita z gospodarskim razvojem in velikim kapitalom. Lahko je tudi reči, češ od južnjakov in vzhodnjakov se pa res ne bomo učili. Pa bi se marsikaj lahko; kar zadeva literarni etos pa absolutno. Mogoče se sliši neverjetno, morda za nekatera ušesa zaostalo, ampak po mojih literarnih izkušnjah je literatura in sploh literarna kritika bistveno bolj razvita v teh „deželah”: v mislih imam nekdanji jugoslovanski prostor in Madžarsko. Ker se tudi znanstveno in strokovno ukvarjam z madžarsko književnostjo, imam boljši pregled in primerjavo, prav prijetno me preseneča njihov visok nivo kritiške refleksije. Madžarska literarna kritika je v domeni „visokoizobraženih” kritikov, večinoma univerzitetnih profesorjev, docentov, asistentov ali literarno zelo nadarjenih intelektualcev. Kar seveda ne pomeni, da so njihove kritiške refleksije zgolj znanstveno obarvane (za to so na voljo drugi žanri: znanstvene študije, znanstveni sestavki etc.). Prav nasprotno: znanstveni jezik se prepleta z literarnim in poetičnim, ki deluje bolj prefinjeno. Kritika je v širokem pomenu razumljena kot poseben diskurz, kot osnova kulture z dolgo tradicijo, zelo prilagodljiv in fleksibilen žanr, ki obvladuje nove izzive. Kot rečeno, dober kritik ima ogromno literarnega, antropološkega, estetskega, metafizičnega in zgodovinskega znanja in predznanja, ta znanja pa diskretno razkriva preko besed, stavkov, diskurza v obliki književne kritike. Torej, tak mojster kritike vso to nakopičeno znanje skrivaje odkriva v literarni kritiki o določeni knjigi.

Literarna kritika, kot težko dojemljiv koncept, v bistvu ne pozna pravil, pozna pa intelektualne in retorično estetske nianse, ki se

174