Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Szövegáttűnések és hagyományértelmezések

prepletajo življenja, prodrejo do človeških globin, kjer se dogajajo prave življenjske katastrofe. Beda brezperspektivne, nemočne preteklosti se prestraši prihodnosti. V tem trenutku se jima sedanje izkustvo predstavlja v obliki obzorja, ki ga nista sposobna užiti. Pri tem se lahko smejimo, toda smejimo se samim sebi. Prah je kot tragikomična igra metafora, še bolj pa alegorija tu-biti, določene situacije, prisotnosti preteklosti, različnih aktov zaznave. Zmagovalna srečka povzroči več problemov, kot jih razreši: duša, vajena tesnobe, si ne more pomagati z obljubo prostornosti. In prav ta nenavadna sreča, kije kot božji dar, jima jasno pokaže, da zanju iz njunega sveta ni izhoda. Ne moreta si razumno predstavljati drugačnega življenja - obenem se zavedata svojega neuspeha. Ta menjava perspektive povzroča izmenično stališče, oscilacijo med komično naivnostjo in grenkimi trenutki jasnosti. Zapravljeno življenje, zapravljena usoda, izguba tal pod nogami, brezperspektivnost — to je njuno veliko skupno doživetje, osnova, na kateri sta zgradila svojo identiteto in entiteto. To jima jasno pokaže šele dobitna kombinacija, novo ozračje. To, da sta lastnika dobitne srečke, jima odpira obzorja, na katera se sprva odzivata z navdušenjem, pozneje pa le s stisko, strahom in občutkom krivde.

MOŠKI: A je narobe, da smo zadeli? Šeststo milijonov smo zadeli, kaj je narobe s tem?!

ŽENSKA: Ker je nepošteno! Okradeš ostale, ki niso zadeli! A si kaj boljši od njih? Oni so tudi revčki... Saj nisi delal za ta denar!

V igri Prah je bila estetska ambicija avtorja najverjetneje ta, da v okviru satire ustvari realistične like. Ena od možnosti upodobitve družbene satire je negativna utopija — in Prah je neke vrste negativna utopija, kjer besedilo poleg tragikomičnih elementov in satiričnih diskurzov bogatijo tudi parodični slogovni prijemi. Kaj bi lahko bolj

153