Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Szövegáttűnések és hagyományértelmezések

zaznamovalo Spirójev humor, antropološki pesimizem in ironični pristop do bivanja kot Zenskine izjave: „Zvohali bojo, da imaš denar, potem je pa konec s tabo. Hotel boš biti faca do kolegov... jih boš filal z denarjem, s pijačo ... Oblegati te bojo začele kurbe ... zgubil boš glavo!” Svet, ki meri svojo uspešnost po zaslužku in na svojo srečo shizofreno gleda od zunaj, je za Žensko nesprejemljiv. Na koncu igre se oba izčrpata, zlomita brez vsakršnega oprijemljivega razloga; navsezadnje artikulirata globok eksistencialni strah, možnost drugačne razrešitve pa preprečita s sežigom listka z dobitno kombinacijo.

Na Vzhodu nič novega. Do kosti skorumpirana in neumna demokracija. Človekove etične in moralne dimenzije na ničli. Nespremenjeni psihološki pogoji svobode, reprivatizacija misli, notranji vzgibi. Izbirati je mogoče le med življenjskimi vzorci. Vendar niti demokracija ni prinesla realno dosegljivih življenjskih modelov. Ogromno je stiske, napetosti. Medčloveški odnosi so preprosto postali takšni, da lahko posameznika ranijo v vsakem trenutku. Nismo sposobni živeti skupaj in nismo se sposobni raziti. Čustveno življenje je kaotično, ker so tudi eksistencialistične okoliščine nerešene in kaotične. Dmžbeno okolje, v katerem živimo, je neprimerno za bivanje. Prah je „melodrama” iztirjenih življenj, je „melodrama” o bivanjskem modelu, ki nima možnosti, o življenjski ravni, ki je nesprejemljiva. Pah je zasebna tragedija v času družbenih vrenj in sprememb, grenka, grozljiva podoba realnosti. V kuhinji zdelane podeželske hiše, pravzaprav v prizidani zastekljeni verandi se odigra osebna zgodovina dveh nesrečnežev. Pah po svoje dokaže, da to skopo, izžeto življenje determinira naše bivanje in miselnost bolj kot nekakšna možnost za bodočnost, ki bi lahko marsikaj izboljšala. To je pravzaprav natančna podoba zaskrbljujočega duhovnega stanja, eksistencialne in mentalne krize, slika mentalne kulture družbe.

154