Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Szövegáttűnések és hagyományértelmezések

Oris apoteoze podlosti: (ne)literarni Neroni

(Dezső Kosztolányi: Neron, krvavi pesnili)

„To delo je več kot intelekt in več kot produkt nacionalnega ali, če hočete, evropskega nivoja, na čelu nosi znak iz samote izvirajočega individualnega poguma, ki se s svojo močno noviteto in z neverjetno človeškostjo dotika naših duš, da kar zaboli, ker je tako resnično”, je pohvalno zapisal Thomas Mann leta 1923 v predgovom k nemški izdaji (komaj dve leti po izidu romana v izvirniku). Klasični srednjeevropski roman prve polovice XX. stoletja Neron, krvavi pesnik je kanonizirano delo na madžarskem literarnem Parnasu, prevedeno v 12 tujih jezikov. Dezső Kosztolányi (1885-1936) spada v sam vrh madžarske književnosti, med leti 1920-1936 je bil predstavnik umetniško-duhovnega kroga revije Nyugat (Zahod), s svojo poetiko je ustvaril duhovno podstat madžarski moderni prozi.

Kosztolányijevemu epskemu delu kot arhitekst služi Tacitova zgodba o antičnem cesarju Neronu, prek katerega oblikuje substanco za svoj literarni izraz. Zgodovinsko ozadje tako skrivnostno in ustvarjalno iz močnejših instanc priteka v poetiko madžarskega klasika. Delo sicer s čarobno lahkotnostjo prikliče v spomin antično svetovljansko mesto in zgodovinske figure, kljub temu pa ni zgolj zgodovinski roman, marveč parabola avtorjevega sveta, v katerem prek drame neizživetih ambicij krvavo diletantskega cesarja pesnika artikulira razmerje med oblastjo in umetnostjo. Kolizijo med Neronom in poezijo ubesedinja z močnim psihološkim razumevanjem in s pretanjeno ironijo. Neron v obsedenem odkrivanju skrivnosti umetniškega oblikovanja brusi argumente, ki podpirajo njegova stališča v popolnoma zaprtem horizontu, kjer mu manjkata hermenevtika čutov in zmožnost razumevanja drugega.

135