Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Szövegáttűnések és hagyományértelmezések

Smisel, ki ga proizvaja, je korelat njegove artikulirane komunikacije s svetom. Neron eksistira v samem sebi, konstituirajoč svoj lastni pomen. Do zadnjega ne zazna tistega estetskega izkustva, ki je nerazdružljivo povezano s čutno/čustvenim zaznavnim srečanjem z umetniškim delom. V momentu, ko slavljena povprečnost sreča genija, ob spoznanju, da je njegov polbrat Britanik nadarjen, poseben in resnični umetnik, prvič prestopi mejo, ga ubije. Neron bo v iskanju notranjih nesoglasij, ki se stopnjujejo iz fragmenta v fragment do neuravnovešenosti in blodenj, obsedenega zapolnjevanja manka, iskal nadaljnje potešitve. Pokonča mater, soprogi Oktavijo in Sabino Popejo, številne zarotnike, posredno tudi svojega mojstra Seneko. Cesar, ki brezobzirno zlorablja oblast, gre dobesedno čez trupla.

Kosztolányi je horizonte svojega mišljenja, od pojma individualizem do Schopenhauerjevega in Nitzschejevega filozofskega diskurza, prefinjeno vpletel v dialog med Neronom in Seneko. Slednji se karakterno pokaže za sicer velikega mojstra, ki pa se je vseskozi zaradi svoje človeške majhnosti in v lastnem strahu pred padcem v nemilost opravičeval Neronova sredstva za dosego cilja. V romanu je ta dialoškost med filozofom in (kvazi)umetnikom izdelan do popolnosti. Z grenko ironijo spoznamo, kako ga je Seneka spodbujal v demona, kako si je zaman prizadeval pretvarjati, kako se mu je pri vsakem srečanju dalo iz oči prebrati vso to nakopičeno laž. Drugi izjemno izdelan pasus romana je oris Neronovega mučnega razmerja s Sabino Popejo. Avtor s freudovsko teorijo pronicanja v zamolčane globine podzavesti uprizarja odnos čustveno otopelega, egocentričnega, nečimrnega rimskega cesarja in lucidne ženske, polne ljubezni in nežnosti, ki v svoji skrajni ponižanosti razpiha temne Neronove strahove in slo po priznanju.

136