Horváth Bernadetta: Magyar-szlovén történelmi korszakok rövid bemutatása (Lendva, 2012)
Zgodovina slovencev
PREDSTAVITEV OBDOBIJ MADŽARSKO-SLOVENSKE ZGODOVINE ZGODOVINA SLOVENCEV KARANTANIJA Južni Slovani so se začeli v drugi polovici 6. stoletja naseljevati na področju Vzhodnih Alp ter v predelih današnjega slovenskega prostora. Proces naseljevanja se je zavlekel vse tja do srede 10. stoletja. Novi naseljenci so naleteli na precej pusto področje, pred njihovimi pritiski so se umaknili Langobardi, tako da seje slovanski naselitveni pas razširil do črte Tržič-Krmin-Humin-Pušja vas na zahodu, na vzhodu pa nekako do Blatnega jezera. Novi naseljenci so se naselili v nižinske predele, sama naselitev ni bila gosta, niti enakomerna. Le redki ostanki so pričali o tem, da so na tem področju bila nekoč cvetoča rimska mesta (Emona, Celeia, Poetovio), in da so skozi to področje vodile rimske ceste. Vzhodnoalpski Slovani so se v povezavi s Slovani na Češkem in Moravskem v začetku 7. stoletja pridružili Samovi plemenski zvezi, zato da se rešijo avarske hegemonije. Po smrti Sama je ta zveza razpadla, a Slovani v Vzhodnih Alpah so ostali še naprej povezani in so osnovali najstarejšo politično tvorbo - Karantanijo. Središče Karantanije je bilo na Krnskem gradu na Gosposvetskem polju, vodil jo je knez. Prvi znani karantanski knežje bil Valuk. Karantanski knezi so bili voljeni s posebnim obredom ustoličevanja. Simbol knežje oblasti je predstavljal knežji kamen, ki je stal na Krnskem gradu, knežji kamen pa so pozneje uporabljali tudi za ustoličevanje koroških vojvod. Posebno mesto pri ustoličevanju so imeli kosezi, ki so bili oboroženi spremljevalci kneza, in so za svoje delo bili obdarjeni z zemljiško posestjo, kosezi pa so sodelovali tudi pri izbiri in ustoličevanju knezov. Knežji kamen Toda Karantanci niso bili dolgo časa samostojni, saj sojih v prvi polovici 8. stoletja ponovno začeli ogrožati Avari. Zato je knez Borut za pomoč prosili Bavarce, ki so jim priskočili na pomoč, a so Karantanci v zameno za to morali priznati bavarsko nadoblast oziroma frankovsko, (ker so Bavarci prišli pod Franke) ter na njihov dvor poslati talce. To je za Karantance pomenilo delno izgubo samostojnosti, sicer so še dalje lahko volili svoje kneze, a so le-te potrjevali Franki. Posledično je to pomenilo začetek povezovanja z Zahodom, kar je Karantancem prineslo tudi pokristjanjevanje. Prvotno so bili pogani, verovali so v različne bogove. Prva kneza, ki sta sprejela krščanstvo, sta bila Gorazd in Hotimir, saj sta kot talca preživela čas na Bavarskem, kjer sta bila krščansko vzgojena. Prvi misijonarji so v Karantanijo prišli iz Salzburga. Modest je pri pokristjanjevanju Karantancev uporabljal irsko misijonarsko metodo, kar je pomenilo, da pri širjenju vere ni uporabljal prisile, upošteval je jezik ljudstva, a je kljub temu prihajalo do uporov. Poleg Salzburga se je krščanstvo širilo tudi iz Ogleja. Cerkveno mejo med obema središčema je leta 811 po reki Dravi določil Karel Veliki. V začetku 9. stoletja so se Karantanci pridružili uporu hrvaškega vazalnega kneza Ljudevita Posavskega proti Frankom, a je bil upor kmalu zadušen. Posledica tega sodelovanja je bila 8
