Ljudje ob Muri. Népek a Mura Mentén 2. kötet (Zalaegerszeg, 1998)

Andrej Hozjan (Maribor): Nastanek vojaške poštne mreže med Rabo, Muro in Dravo v 16. stoletju

Andrej HOZJAN deti zbrali pri Wolzognu na Dunaju in s potrdili dokazovali terjatve do njegovega urada. Izkazalo seje, daje komora poštarjem do Kaniže dolgovala skupno 9800 goldinarjev. Nekaterim je dvor dolgoval od konca leta 1582, drugim od sredine naslednjega 1583. naprej. Upravnik pošt Szemenye in Kaniža je dokazal, daje poslednje plačilo dobil za delo do konca avgusta 1582. Njemu je komora dolgovala sploh najvišjo vsoto med vsemi poštarji. Zagrozili so, da bodo vsi brez izjeme opustili poštno službo, če denarja ne bo. Njihove pritožbe je Wolzogen v začetku leta 1589 predal dvornemu vojnemu svetu, le-ta pa komori z ukazi za hitro ukrepanje ter očitki, zakaj jim komora ni redno plačevala ter je le čakala na ukaze, zakaj jih niso pravočasno obveščali in kdo bo raznašal, če bi se ti poštarji odločili za štrajk. Oktobra je Janez Krištof Wolzogen znova opozoril vojne svetnike na slab prenos kaniške zveze, a odziva ni bilo. Zato pa je decembra tega leta notranjeavstrijski nadvojvoda Karel napisal nadvojvodi Ernestu obširno poročilo o stanju na kaniški zvezi. Uradnik v dunajskem dvornem poštnem uradu Jurij Habenschatten je temu dodal seznam dolgov. Iz vseh poročil razberemo, da so dolžne vsote poštarjem od Ptuja dalje znašale vsakemu vsaj 600 gld, skupni dolg pa je znašal 8436 gld. Spet je močno izstopal dolg za pošti v Kaniži in Szemenyu: Nikolaju Mannu so dolgovali za delo do njegove smrti skupno 1280 goldinarjev, njegovemu nasledniku v službi Benediktu Moischu pa nič manj - 1264 gld. Samo njima so torej dolgovali četrtino celotne vsote. Ni znano, ali so jima denar povrnili.

21 Območja okoli Körmenda in porečje reke Krke so kmalu nato bili že preveč negotovi; kar nekaj poštnih jezdecev so tam zajeli in ubili Turki. V 90-tih letih se je počasi, a zanesljivo stiskal turški obroč okrog Kaniže.Ta leta so predstavljala najtežje obdobje zahodnoogrske poštne povezave, saj je ob turški nevarnosti kronično primanjkovalo denarja zanjo. Avgusta 1593. se je poveljnik Göröczy pritožil o denarnih stiskah kaniškega poštarja in prosil vojne svetnike, naj bi mu vendar že poravnali dolgove. Septembra 1595. je moral Wolzogen vojnemu svetu oddati novo poročilo o tamkajšnjem poštnem upravniku.

22 Vojne posadke sosednjih utrdb - Bajcse, Fityeháza, Murakeresztúrja, Letenya in drugih oziroma celotna takoimenovana Kaniška krajina - so bile tesno odvisne od kaniške zveze. Poštno postajo v sami Kaniži pa bom obdelal temeljiteje. Iz povedanega bomo lahko takoj zaznali vse problemske sklope kaniške vojnopoštne zveze. Prenos je oviralo neredno plačevanje. Julija in avgusta 1558. sta grof Zrinski in Marko Horvat, namestnik Zrinskega v szigetski trdnjavi, terjala plačilo za dva tamkajšnja poštna konja23 Oktobra leta 1567 je omenjen prvi meni znan poštar v Kaniži z imenom Jakob Bon (Jakob Bon, Potposst zu Kanisha), sicer kot poštar označen že 1559. Pritožil se je na dunajski dvor, da gaje znani nasilnež Franc Tahy grobo pregnal iz njegovega bivališča ter ga dal zapreti. Z dvora so Tahyju nemudoma ukazali, da mora poštarja izpustiti. Še leto pozneje, torej 1568., se je kaniški častnik Jurij Thúry pritožil čez poštarjevo slabo delo; zato je dunajski vojni svet novembra od Wolzogna kar dvakrat zahteval njegovo zamenjavo. Vendar je Jakob Bon delal naprej.

24 Tudi novi poveljnik Kaniže Valentin Bánffy je v začetku oktobra 1571. izražal nezadovoljstvo glede poštne zveze. Novembra pa seje Bon pritoževal čez tamkajšnje vojake, ki da so živeli v skrajni bedi in pomanjkanju vsega, zato so bili prekomerno nasilni. Sam Bánffy je poročal, da so vojaki Bonu znova - torej že drugič - izropali bivališče. Z Dunaja je nato dobil oster ukaz o zagotovitvi največje možne zaščite za Bona.

25 1575. je poštar v Kaniži kar po svoje in zelo malomarno odpravljal korespondenco, saj 164